Page 106 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3
P. 106
ala, da učenci iz razredov, za katere so značilne vljudnost, strpnost in spoštovanje pro-
stega izražanja mnenja, ki pogosto sodelujejo v razpravah o aktualnih političnih vpraša-
njih, izražajo več političnega interesa, politične strpnosti, zaznavajo večjo politično samo-
učinkovitost in pripravljenost za politično participacijo in družbeno udejstvovanje (Tor-
ney-Purta, Lehmann, Oswald in Schulz, 2001).
V srednji šoli občutek povezanosti s šolo napoveduje različne oblike družbenega in po-
litičnega udejstvovanja v mlajšem odraslem obdobju (Duke, Skay, Pettingell in Borowsky,
2008; Smith, 1999). Tudi razvoj kolektivne identitete skozi vključevanje v družbene orga-
nizacije spodbuja sodelovanje, toleranco in socialno zaupanje (Boix in Posner, 1988; Hoog-
he, 2003). Solidarnost in občutja povezanosti s šolsko skupnostjo so povezana z družbenim
udejstvovanjem v Vzhodni in Zahodni Evropi (Flanagan in dr., 1998; Torney-Purta, 2009)
in zaupanjem šoli in političnim institucijam (Torney-Purta, Barber in Richardson, 2004).
Priprava mladih za dejavno vključevanje v družbo je v slovenskem šolskem sistemu
opredeljena tako zakonsko kot v kurikularnih načrtih, ne le kot vsebina posameznih pred-
metov, temveč tudi v okviru sodelovanja učencev pri pouku, oblikovanju razredne in šol-
ske skupnosti ter načrtovanju in izvajanju skupnih dejavnosti v šoli. Učitelji predmetov, ki
vsebujejo elemente državljanske vzgoje, na ljubljanskih osnovnih in srednjih šolah kot po-
membnejše cilje šole na tem področju zaznavajo razvijanje kritičnega mišljenja in usvaja-
nje družbenopolitične vednosti od praktičnega udejstvovanja (Gril, Klemenčič in Autor,
2009). Kljub temu učence občasno vključujejo v odločanje o izvajanju pouka (pri obrav-
navi snovi, izbiri metod in oblik pouka, ocenjevanju znanja), postavljanju razrednih pravil
in načrtovanju skupnih dejavnosti v šoli (Gril, 2010). Več kot imajo učenci in dijaki izku-
šenj s soodločanjem v šoli, pogosteje se udejstvujejo tudi v prostovoljnih in političnih de-
javnostih v skupnosti (Gril, 2011). Praktično učenje državljanstva poteka tudi v sodelova-
nju šole z lokalno skupnostjo (obiski kulturnih in političnih ustanov, skupni projekti šole
z drugimi šolami, društvi in ustanovami), v okviru dnevov dejavnosti šole, ekskurzij ter
interesnih dejavnostih (Gril, 2010). Značilnosti odnosov na šoli in v razredu v omenjeni
raziskavi nismo preučevali.
Značilnosti neformalnega kurikula šole so bile osrednje področje preučevanja priču-
joče raziskave učenja aktivnega državljanstva v šoli. Osredotočili smo se na stališča učite-
ljev do vloge šole pri spodbujanju aktivnega državljanstva mladih, inkluzivno kulturo šole
in stopnjo kohezivnosti razreda, aktivne metode dela pri pouku ter načine reševanja kon-
fliktov med učenci.
stega izražanja mnenja, ki pogosto sodelujejo v razpravah o aktualnih političnih vpraša-
njih, izražajo več političnega interesa, politične strpnosti, zaznavajo večjo politično samo-
učinkovitost in pripravljenost za politično participacijo in družbeno udejstvovanje (Tor-
ney-Purta, Lehmann, Oswald in Schulz, 2001).
V srednji šoli občutek povezanosti s šolo napoveduje različne oblike družbenega in po-
litičnega udejstvovanja v mlajšem odraslem obdobju (Duke, Skay, Pettingell in Borowsky,
2008; Smith, 1999). Tudi razvoj kolektivne identitete skozi vključevanje v družbene orga-
nizacije spodbuja sodelovanje, toleranco in socialno zaupanje (Boix in Posner, 1988; Hoog-
he, 2003). Solidarnost in občutja povezanosti s šolsko skupnostjo so povezana z družbenim
udejstvovanjem v Vzhodni in Zahodni Evropi (Flanagan in dr., 1998; Torney-Purta, 2009)
in zaupanjem šoli in političnim institucijam (Torney-Purta, Barber in Richardson, 2004).
Priprava mladih za dejavno vključevanje v družbo je v slovenskem šolskem sistemu
opredeljena tako zakonsko kot v kurikularnih načrtih, ne le kot vsebina posameznih pred-
metov, temveč tudi v okviru sodelovanja učencev pri pouku, oblikovanju razredne in šol-
ske skupnosti ter načrtovanju in izvajanju skupnih dejavnosti v šoli. Učitelji predmetov, ki
vsebujejo elemente državljanske vzgoje, na ljubljanskih osnovnih in srednjih šolah kot po-
membnejše cilje šole na tem področju zaznavajo razvijanje kritičnega mišljenja in usvaja-
nje družbenopolitične vednosti od praktičnega udejstvovanja (Gril, Klemenčič in Autor,
2009). Kljub temu učence občasno vključujejo v odločanje o izvajanju pouka (pri obrav-
navi snovi, izbiri metod in oblik pouka, ocenjevanju znanja), postavljanju razrednih pravil
in načrtovanju skupnih dejavnosti v šoli (Gril, 2010). Več kot imajo učenci in dijaki izku-
šenj s soodločanjem v šoli, pogosteje se udejstvujejo tudi v prostovoljnih in političnih de-
javnostih v skupnosti (Gril, 2011). Praktično učenje državljanstva poteka tudi v sodelova-
nju šole z lokalno skupnostjo (obiski kulturnih in političnih ustanov, skupni projekti šole
z drugimi šolami, društvi in ustanovami), v okviru dnevov dejavnosti šole, ekskurzij ter
interesnih dejavnostih (Gril, 2010). Značilnosti odnosov na šoli in v razredu v omenjeni
raziskavi nismo preučevali.
Značilnosti neformalnega kurikula šole so bile osrednje področje preučevanja priču-
joče raziskave učenja aktivnega državljanstva v šoli. Osredotočili smo se na stališča učite-
ljev do vloge šole pri spodbujanju aktivnega državljanstva mladih, inkluzivno kulturo šole
in stopnjo kohezivnosti razreda, aktivne metode dela pri pouku ter načine reševanja kon-
fliktov med učenci.
