Page 81 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 81
f) razpravljanje o izbiri oblike dela pri pouku,
g) delo v skupinah,
h) razpravljanje o obravnavanih vsebinah,
i) obravnava snovi v obliki vprašanj učencev,
j) obravnava snovi v obliki predstavitev učencev,
k) razpravljanje o ocenjevanju znanja,
l) razpravljanje o predlogih tem obšolskih dejavnosti,
m) skupno reševanje konfliktov v razredu, in
n) organiziranje medsebojne pomoči v razredu.
Na podlagi navedenih postavk smo nato oblikovali kompozitno spremenljivko tako,
da smo vanjo vključili vse postavke od a) do n), razen postavke d), in spremenljivko poime-
novali aktivni pouk. Notranja konsistentnost lestvice je bila visoka (a = 0,82), pri čemer so
najvišje korelirale postavke razpravljanje o izbiri oblike dela pri pouku (,741), razpravljanje
o izbiri teme za obravnavo (,677) in razpravljanje o ocenjevanju znanja (,654).
Uporaba metod aktivnega pouka se statistično značilno razlikuje med učitelji OŠ in
učitelji SŠ (t(1,305) = -3,06; p = 0,002), saj prvi (M = 42,86; SD = 6,932) aktivni pouk orga-
nizirajo pogosteje kot drugi (M = 45,50; SD = 7,583). Prav tako so statistično značilne raz-
like med učitelji različnih predmetnih skupin (F(3,299) = 4,16; p = 0,007), a ne na ravni po-
učevanja (tj. med učitelji OŠ in SŠ). Najpogosteje aktivni pouk organizirajo učitelji jezika
(M = 42,86; SD = 6,190), sledijo jim učitelji športa (M = 43,30; SD = 7,975), nato druž-
boslovja in umetnosti (M = 45,10; SD = 7,170) ter najmanj pogosto učitelji naravoslovja in
tehnike (M = 46,26; SD = 7,575). V luči parnih primerjav se v pogostosti organiziranja
aktivnega pouka statistično značilno med seboj razlikujejo učitelji jezikov od učiteljev na-
ravoslovnih in tehniških predmetov (p = 0,006).
Izhajajoč iz domneve, da obstaja povezava med retorično-argumentativnimi elemen-
ti in metodami aktivnega pouka, smo v nadaljnji analizi še ugotovili, da se vključevanje in
poučevanje prvin retorike in argumentacije zmerno pozitivno povezuje z vključevanjem
učencev pri pouku. Učitelji, ki pogosteje organizirajo aktivni pouk, pogosteje vključujejo v
pouk tudi principe uspešnega prepričevanja (razumevanje in konstrukcija stališča: učite-
lji OŠ (r = 0,555) in učitelji SŠ (r = 0,367); javno udejstvovanje: učitelji OŠ (r = 0,468),
učitelji SŠ (r = 0,476)). Obenem učitelji, ki pogosteje organizirajo aktivni pouk, pogoste-
je tudi poučujejo prvine razumevanja in konstrukcije stališča (učitelji OŠ (r = 0,228); uči-
telji SŠ (r = 0,186)).
g) delo v skupinah,
h) razpravljanje o obravnavanih vsebinah,
i) obravnava snovi v obliki vprašanj učencev,
j) obravnava snovi v obliki predstavitev učencev,
k) razpravljanje o ocenjevanju znanja,
l) razpravljanje o predlogih tem obšolskih dejavnosti,
m) skupno reševanje konfliktov v razredu, in
n) organiziranje medsebojne pomoči v razredu.
Na podlagi navedenih postavk smo nato oblikovali kompozitno spremenljivko tako,
da smo vanjo vključili vse postavke od a) do n), razen postavke d), in spremenljivko poime-
novali aktivni pouk. Notranja konsistentnost lestvice je bila visoka (a = 0,82), pri čemer so
najvišje korelirale postavke razpravljanje o izbiri oblike dela pri pouku (,741), razpravljanje
o izbiri teme za obravnavo (,677) in razpravljanje o ocenjevanju znanja (,654).
Uporaba metod aktivnega pouka se statistično značilno razlikuje med učitelji OŠ in
učitelji SŠ (t(1,305) = -3,06; p = 0,002), saj prvi (M = 42,86; SD = 6,932) aktivni pouk orga-
nizirajo pogosteje kot drugi (M = 45,50; SD = 7,583). Prav tako so statistično značilne raz-
like med učitelji različnih predmetnih skupin (F(3,299) = 4,16; p = 0,007), a ne na ravni po-
učevanja (tj. med učitelji OŠ in SŠ). Najpogosteje aktivni pouk organizirajo učitelji jezika
(M = 42,86; SD = 6,190), sledijo jim učitelji športa (M = 43,30; SD = 7,975), nato druž-
boslovja in umetnosti (M = 45,10; SD = 7,170) ter najmanj pogosto učitelji naravoslovja in
tehnike (M = 46,26; SD = 7,575). V luči parnih primerjav se v pogostosti organiziranja
aktivnega pouka statistično značilno med seboj razlikujejo učitelji jezikov od učiteljev na-
ravoslovnih in tehniških predmetov (p = 0,006).
Izhajajoč iz domneve, da obstaja povezava med retorično-argumentativnimi elemen-
ti in metodami aktivnega pouka, smo v nadaljnji analizi še ugotovili, da se vključevanje in
poučevanje prvin retorike in argumentacije zmerno pozitivno povezuje z vključevanjem
učencev pri pouku. Učitelji, ki pogosteje organizirajo aktivni pouk, pogosteje vključujejo v
pouk tudi principe uspešnega prepričevanja (razumevanje in konstrukcija stališča: učite-
lji OŠ (r = 0,555) in učitelji SŠ (r = 0,367); javno udejstvovanje: učitelji OŠ (r = 0,468),
učitelji SŠ (r = 0,476)). Obenem učitelji, ki pogosteje organizirajo aktivni pouk, pogoste-
je tudi poučujejo prvine razumevanja in konstrukcije stališča (učitelji OŠ (r = 0,228); uči-
telji SŠ (r = 0,186)).
