Page 80 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 80
d) premalo prostora za retorično-argumentativne vsebine v okviru predmeta,
e) nepovezanost retorično-argumentativnih vsebin s predmetom,
f) preveč samostojnega dela (raziskovanje literature in priprava materialov) ter
g) dodatno motiviranje učencev za tovrstne vsebine.
Kot večjo oviro so učitelji navedli dodatno motiviranje učencev (učitelji OŠ: M = 2,02;
učitelji SŠ: M = 2,03), nato samostojno delo (učitelji OŠ: M = 2,57; učitelji SŠ: M = 2,36)
in premalo prostora za tovrstne vsebine (učitelji OŠ: M = 2,68; učitelji SŠ: M = 2,57).
Na podlagi naštetih postavk smo oblikovali kompozitne spremenljivke, ki smo jih
združili v eno komponento in jo poimenovali ovire pri vključevanju retorike in argumen-
tacije v pouk. Notranja zanesljivost lestvice oziroma komponente je bila zmerno visoka (a
= 0,73), pri čemer so najvišje korelirale postavke ne čutim se dovolj strokovno podkovan/
podkovana (, 761), na voljo ni ustreznega usposabljanja (,749) in na voljo ni ustrezne stro-
kovne literature (,710). Razlike med OŠ in SŠ ter razlike med posameznimi predmeti se
niso pokazale kot statistično značilne.
V analizi smo še ugotovili, da se vključevanje in poučevanje prvin retorike in argu-
mentacije (šibko) negativno povezuje z zaznavanjem ovir za vključevanje principov uspe-
šnega prepričevanja pri pouku, natančneje principov razumevanja in konstrukcija stališča
in principov javnega udejstvovanja. Učitelji, ki pri pouku pogosteje poučujejo prvine javne-
ga udejstvovanja, zaznavajo manj ovir za vključevanje komunikacijskih veščin pri pouku
(r = -0,111; p = 0,049). Prav tako velja tudi za učitelje, ki pri pouku pogosteje vključujejo
principe uspešnega prepričevanja (obe komponenti: razumevanje in konstrukcija stališča;
javno udejstvovanje), da za to zaznavajo manj ovir (1. komponenta: r = -0,273; p = 0,000;
2. komponenta: r = -0,123; p = 0,035).
Povezanost vključevanja in poučevanja principov uspešnega prepričevanja
z vključevanjem učencev pri pouku
Da bi osvetlili morebitno povezanost med retoriko in argumentacijo ter metodiko
pouka, smo v okviru raziskave učitelje spraševali tudi o tem, kako organizirajo pouk pri
predmetih, ki jih poučujejo. V vprašanju izbirnega tipa smo navedli 14 različnih oblik in
jih prosili, naj navedejo pogostost njihove uporabe:
a) dogovarjanje o učnih ciljih,
b) dogovarjanje o pravilih vedenja v razredu,
c) razpravljanje o izbiri teme za obravnavo,
d) obravnava snovi z učiteljevo razlago,
e) razpravljanje o izbiri učnih gradiv,
e) nepovezanost retorično-argumentativnih vsebin s predmetom,
f) preveč samostojnega dela (raziskovanje literature in priprava materialov) ter
g) dodatno motiviranje učencev za tovrstne vsebine.
Kot večjo oviro so učitelji navedli dodatno motiviranje učencev (učitelji OŠ: M = 2,02;
učitelji SŠ: M = 2,03), nato samostojno delo (učitelji OŠ: M = 2,57; učitelji SŠ: M = 2,36)
in premalo prostora za tovrstne vsebine (učitelji OŠ: M = 2,68; učitelji SŠ: M = 2,57).
Na podlagi naštetih postavk smo oblikovali kompozitne spremenljivke, ki smo jih
združili v eno komponento in jo poimenovali ovire pri vključevanju retorike in argumen-
tacije v pouk. Notranja zanesljivost lestvice oziroma komponente je bila zmerno visoka (a
= 0,73), pri čemer so najvišje korelirale postavke ne čutim se dovolj strokovno podkovan/
podkovana (, 761), na voljo ni ustreznega usposabljanja (,749) in na voljo ni ustrezne stro-
kovne literature (,710). Razlike med OŠ in SŠ ter razlike med posameznimi predmeti se
niso pokazale kot statistično značilne.
V analizi smo še ugotovili, da se vključevanje in poučevanje prvin retorike in argu-
mentacije (šibko) negativno povezuje z zaznavanjem ovir za vključevanje principov uspe-
šnega prepričevanja pri pouku, natančneje principov razumevanja in konstrukcija stališča
in principov javnega udejstvovanja. Učitelji, ki pri pouku pogosteje poučujejo prvine javne-
ga udejstvovanja, zaznavajo manj ovir za vključevanje komunikacijskih veščin pri pouku
(r = -0,111; p = 0,049). Prav tako velja tudi za učitelje, ki pri pouku pogosteje vključujejo
principe uspešnega prepričevanja (obe komponenti: razumevanje in konstrukcija stališča;
javno udejstvovanje), da za to zaznavajo manj ovir (1. komponenta: r = -0,273; p = 0,000;
2. komponenta: r = -0,123; p = 0,035).
Povezanost vključevanja in poučevanja principov uspešnega prepričevanja
z vključevanjem učencev pri pouku
Da bi osvetlili morebitno povezanost med retoriko in argumentacijo ter metodiko
pouka, smo v okviru raziskave učitelje spraševali tudi o tem, kako organizirajo pouk pri
predmetih, ki jih poučujejo. V vprašanju izbirnega tipa smo navedli 14 različnih oblik in
jih prosili, naj navedejo pogostost njihove uporabe:
a) dogovarjanje o učnih ciljih,
b) dogovarjanje o pravilih vedenja v razredu,
c) razpravljanje o izbiri teme za obravnavo,
d) obravnava snovi z učiteljevo razlago,
e) razpravljanje o izbiri učnih gradiv,
