Page 61 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 61
namreč pregled enaintridesetih najpomembnejših pojmov, ki izhajajo iz različnih doku-
mentov, poročil in raziskav Sveta Evrope (tudi tistih, ki smo jih omenjali zgoraj), in so raz-
deljeni v tri večja poglavja (ta ustrezajo že zgoraj omenjenemu tridelnemu konceptu izo-
braževanja za demokratično državljanstvo):
1. osnovni pojmi (pregled izobraževanja za demokratično državljanstvo: »državljan-
stvo«, »državljanske in politične pravice« in »človekove pravice« ipd.);
2. procesi in praksa (prikaz procesov in prakse izobraževanja za demokratično drža-
vljanstvo: »vseživljenjsko učenje«, »dejavno učenje«, »medsebojno učenje« in »kri-
tična analiza« ipd.) ter
3. rezultati izobraževanja za demokratično državljanstvo (rezultati, povezani z izo-
braževanjem za demokratično državljanstvo: »kognitivne kompetence«, »participa-
cija«, »odgovornost« in »solidarnost« ipd.).
V pregledu smo tako skušali najti predstavitve, ki bi vsebovale tudi retorično-argu-
mentativne principe v kontekstu obravnave jezika oziroma diskurzivnih strategij kot ene-
ga od konceptov (vsebina) in sredstev (veščine) uresničevanja izobraževanja za demokratič-
no državljanstvo. Ugotovili smo,
− da se tudi v pričujočem dokumentu retorika in argumentacija ne pojavljata v obli-
ki samostojnih diskurzivnih strategij, kot pojma ali koncepta, ki bi bila sestavni del iz-
obraževanja za demokratično državljanstvo,7
− da imamo ponovno opraviti z implicitnimi povezavami zgolj z izvorno retorični-
mi in argumentativnimi koncepti, in
− da se tovrstne omembe pojavljajo le v poglavjih procesov, prakse in rezultatov kot
del spretnosti/veščin in zmožnosti.8
Oglejmo si nekaj primerov ubeseditev, ki smo jih predstavili v shematični obliki tako,
da na eni strani predstavljamo besedilo s ključnimi poudarki, na drugi pa potencialne re-
torično-argumentativne elemente, kot jih lahko izluščimo iz predstavitev.
7 Na tem mestu navajamo primer, kjer ta okoliščina še posebej lepo izstopi. V predstavitvi osnovnih pojmov, kot je, de-
nimo, demokracija/demokratičnost (Kalčina in Sardoč, 2005: 14), se nikjer ne omenja jezik oziroma jezikovna raba kot
pomembno (ali celo ključno) sredstvo (ali način participacije) za uresničevanje demokracije kot »oblike življenja v
skupnosti« (ibid.). V okviru prikaza drugih pojmov (npr. državljan/državljanstvo, državljanske in politične pravice) se si-
cer omenjajo sintagme 'raznovrstne dejavnosti delovanja' 'javni prostor' in 'pravica do sodelovanja v javnem življenju'
(ibid.: 15), a neposredna povezava z jezikovno rabo iz ubeseditev ni razvidna.
8 Kot primer lahko navedemo predstavitev pojma refleksija v poglavju Procesi in praksa: »Refleksija je proces, v katerem po-
sameznik ali skupina dejavno analizira to, kar se je zgodilo. Refleksijo štejemo za enakovredno idejam refleksivnega uče-
nja in dejavnosti. /…/ lahko vključujejo uporabo časopisov, ki so na voljo, revij, zapiskov in izmenjavo mnenj o tem, kar se
je dogajalo ali kar je bilo naučeno v majhnih skupinah« (ibid.: 22, poudarki so naši). Iz odlomka lahko »jezikovno dejav-
nost« sicer razberemo iz sobesedila, a ni jasno, kaj posamezne sintagme, ki se nanjo nanašajo, dejansko pomenijo.
mentov, poročil in raziskav Sveta Evrope (tudi tistih, ki smo jih omenjali zgoraj), in so raz-
deljeni v tri večja poglavja (ta ustrezajo že zgoraj omenjenemu tridelnemu konceptu izo-
braževanja za demokratično državljanstvo):
1. osnovni pojmi (pregled izobraževanja za demokratično državljanstvo: »državljan-
stvo«, »državljanske in politične pravice« in »človekove pravice« ipd.);
2. procesi in praksa (prikaz procesov in prakse izobraževanja za demokratično drža-
vljanstvo: »vseživljenjsko učenje«, »dejavno učenje«, »medsebojno učenje« in »kri-
tična analiza« ipd.) ter
3. rezultati izobraževanja za demokratično državljanstvo (rezultati, povezani z izo-
braževanjem za demokratično državljanstvo: »kognitivne kompetence«, »participa-
cija«, »odgovornost« in »solidarnost« ipd.).
V pregledu smo tako skušali najti predstavitve, ki bi vsebovale tudi retorično-argu-
mentativne principe v kontekstu obravnave jezika oziroma diskurzivnih strategij kot ene-
ga od konceptov (vsebina) in sredstev (veščine) uresničevanja izobraževanja za demokratič-
no državljanstvo. Ugotovili smo,
− da se tudi v pričujočem dokumentu retorika in argumentacija ne pojavljata v obli-
ki samostojnih diskurzivnih strategij, kot pojma ali koncepta, ki bi bila sestavni del iz-
obraževanja za demokratično državljanstvo,7
− da imamo ponovno opraviti z implicitnimi povezavami zgolj z izvorno retorični-
mi in argumentativnimi koncepti, in
− da se tovrstne omembe pojavljajo le v poglavjih procesov, prakse in rezultatov kot
del spretnosti/veščin in zmožnosti.8
Oglejmo si nekaj primerov ubeseditev, ki smo jih predstavili v shematični obliki tako,
da na eni strani predstavljamo besedilo s ključnimi poudarki, na drugi pa potencialne re-
torično-argumentativne elemente, kot jih lahko izluščimo iz predstavitev.
7 Na tem mestu navajamo primer, kjer ta okoliščina še posebej lepo izstopi. V predstavitvi osnovnih pojmov, kot je, de-
nimo, demokracija/demokratičnost (Kalčina in Sardoč, 2005: 14), se nikjer ne omenja jezik oziroma jezikovna raba kot
pomembno (ali celo ključno) sredstvo (ali način participacije) za uresničevanje demokracije kot »oblike življenja v
skupnosti« (ibid.). V okviru prikaza drugih pojmov (npr. državljan/državljanstvo, državljanske in politične pravice) se si-
cer omenjajo sintagme 'raznovrstne dejavnosti delovanja' 'javni prostor' in 'pravica do sodelovanja v javnem življenju'
(ibid.: 15), a neposredna povezava z jezikovno rabo iz ubeseditev ni razvidna.
8 Kot primer lahko navedemo predstavitev pojma refleksija v poglavju Procesi in praksa: »Refleksija je proces, v katerem po-
sameznik ali skupina dejavno analizira to, kar se je zgodilo. Refleksijo štejemo za enakovredno idejam refleksivnega uče-
nja in dejavnosti. /…/ lahko vključujejo uporabo časopisov, ki so na voljo, revij, zapiskov in izmenjavo mnenj o tem, kar se
je dogajalo ali kar je bilo naučeno v majhnih skupinah« (ibid.: 22, poudarki so naši). Iz odlomka lahko »jezikovno dejav-
nost« sicer razberemo iz sobesedila, a ni jasno, kaj posamezne sintagme, ki se nanjo nanašajo, dejansko pomenijo.
