Page 56 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 56
mu te argumente predstavimo: kako bi poslušalci/bralci argumentom utegnili ugo-
varjati, kateri argumenti bi v danih okoliščinah lahko bili zanje sprejemljivi in zakaj, kako
bomo te argumente ustrezno povezali z akterji govorne situacije ipd. Logos tako ostaja sre-
diščni element znotraj procesa prepričevanja, a ima zaradi retorične perspektive (implici-
tno ali eksplicitno) dilematično strukturo in s tem dialoško naravo (logos : anti-logos), ki
pa ni zaprta v togo formo logike, ampak izhaja iz anticipirane in kasnejše dejanske interak-
cije (lahko bi rekli celo pravega dialoga) med govorcem in občinstvom. Ali, kot pravi Bil-
lig: »Moč govora ni moč zapovedovanja ubogljivosti s tem, da argument nadomestimo s
tišino. To je moč, da tiho ubogljivost izzovemo z odpiranjem argumentov. Prvo je mogoče
doseči tako s silo kot z logosom, toda drugo je mogoče doseči zgolj z logosom, ali še raje z
anti-logosom« (Billig, 1996: 78).
Zato menimo, da bi bilo argumentacijsko kompetenco, kot jo pojmuje Vezjak, pri-
merno dopolniti z retorično perspektivo. Avtor tezo o argumentacijski kompetenci defi-
nira kot »spodobnost državljanov, da v javnih debatah in še zlasti v zadevah, ki neposre-
dno zadevajo politično odločanje, v svojih preferencah sledijo načelom dobre argumen-
tacije in izbirajo tiste rešitve, ki so z njo podprte, izogibajo pa se slabo argumentiranim«
(Vezjak, 2009: 37). Če v skladu s tem, kar smo o retoriki in argumentaciji povedali zgoraj,
izhajamo iz Vezjakove definicije in se naslonimo še na opredelitev retorično-argumenta-
tivnih vidikov pedagoškega diskurza, kot jih predstavljata Žagar Ž. in Domajnko (2006:
85), lahko poskusimo oblikovati tudi definicijo retorično-argumentacijske kompetence, ki
bo naše izhodišče pri analizi retoričnih in argumentativnih prvin v okviru pouka drža-
vljanske vzgoje:
Retorično-argumentacijska kompetenca je sposobnost državljanov, da v javnih debatah in še zlasti v zade-
vah, ki neposredno zadevajo politično odločanje, nastopajo kot samostojni in kritični akterji, ki zmorejo obli-
kovati, izražati, kritično vrednotiti, braniti in utemeljeno spodbijati stališča, ter učinkovito prepričevati.
Oglejmo si sedaj, ali je to definicijo (vsaj deloma) mogoče prenesti v okvir konceptua-
lizacij pouka državljanske vzgoje, kot jih predstavljajo dokumenti, ki so bili zasnovani za
izobraževanje za demokratično državljanstvo na evropski ravni.
V študiji Osnovni koncepti in temeljne kompetence izobraževanja za demokratično dr-
žavljanstvo (Audigier, 2002), ki je nastala v okviru projekta Izobraževanje za demokra-
tično državljanstvo (Svet Evrope, 1997–2004),6 so predstavljeni osnovni pojmi in ključ-
6 Najpomembnejši cilji projekta so bili opredelitev temeljnih konceptov, identifikacija osnovnih spretnosti, ki jih po-
trebujejo mladi za aktivno vključevanje v sodobno družbo, spodbujanje izobraževalnih reform na širšem podro-
čju državljanske vzgoje ter dviganje zavesti o skupnih temeljnih vrednotah za svobodnejšo, pravičnejšo in strpnejšo
evropsko družbo (prim. Kalčina in Sardoč, 2005: 2).
varjati, kateri argumenti bi v danih okoliščinah lahko bili zanje sprejemljivi in zakaj, kako
bomo te argumente ustrezno povezali z akterji govorne situacije ipd. Logos tako ostaja sre-
diščni element znotraj procesa prepričevanja, a ima zaradi retorične perspektive (implici-
tno ali eksplicitno) dilematično strukturo in s tem dialoško naravo (logos : anti-logos), ki
pa ni zaprta v togo formo logike, ampak izhaja iz anticipirane in kasnejše dejanske interak-
cije (lahko bi rekli celo pravega dialoga) med govorcem in občinstvom. Ali, kot pravi Bil-
lig: »Moč govora ni moč zapovedovanja ubogljivosti s tem, da argument nadomestimo s
tišino. To je moč, da tiho ubogljivost izzovemo z odpiranjem argumentov. Prvo je mogoče
doseči tako s silo kot z logosom, toda drugo je mogoče doseči zgolj z logosom, ali še raje z
anti-logosom« (Billig, 1996: 78).
Zato menimo, da bi bilo argumentacijsko kompetenco, kot jo pojmuje Vezjak, pri-
merno dopolniti z retorično perspektivo. Avtor tezo o argumentacijski kompetenci defi-
nira kot »spodobnost državljanov, da v javnih debatah in še zlasti v zadevah, ki neposre-
dno zadevajo politično odločanje, v svojih preferencah sledijo načelom dobre argumen-
tacije in izbirajo tiste rešitve, ki so z njo podprte, izogibajo pa se slabo argumentiranim«
(Vezjak, 2009: 37). Če v skladu s tem, kar smo o retoriki in argumentaciji povedali zgoraj,
izhajamo iz Vezjakove definicije in se naslonimo še na opredelitev retorično-argumenta-
tivnih vidikov pedagoškega diskurza, kot jih predstavljata Žagar Ž. in Domajnko (2006:
85), lahko poskusimo oblikovati tudi definicijo retorično-argumentacijske kompetence, ki
bo naše izhodišče pri analizi retoričnih in argumentativnih prvin v okviru pouka drža-
vljanske vzgoje:
Retorično-argumentacijska kompetenca je sposobnost državljanov, da v javnih debatah in še zlasti v zade-
vah, ki neposredno zadevajo politično odločanje, nastopajo kot samostojni in kritični akterji, ki zmorejo obli-
kovati, izražati, kritično vrednotiti, braniti in utemeljeno spodbijati stališča, ter učinkovito prepričevati.
Oglejmo si sedaj, ali je to definicijo (vsaj deloma) mogoče prenesti v okvir konceptua-
lizacij pouka državljanske vzgoje, kot jih predstavljajo dokumenti, ki so bili zasnovani za
izobraževanje za demokratično državljanstvo na evropski ravni.
V študiji Osnovni koncepti in temeljne kompetence izobraževanja za demokratično dr-
žavljanstvo (Audigier, 2002), ki je nastala v okviru projekta Izobraževanje za demokra-
tično državljanstvo (Svet Evrope, 1997–2004),6 so predstavljeni osnovni pojmi in ključ-
6 Najpomembnejši cilji projekta so bili opredelitev temeljnih konceptov, identifikacija osnovnih spretnosti, ki jih po-
trebujejo mladi za aktivno vključevanje v sodobno družbo, spodbujanje izobraževalnih reform na širšem podro-
čju državljanske vzgoje ter dviganje zavesti o skupnih temeljnih vrednotah za svobodnejšo, pravičnejšo in strpnejšo
evropsko družbo (prim. Kalčina in Sardoč, 2005: 2).
