Page 66 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 66
− retorična mreža (inventio, dispositio, elocutio, memoria, actio);
− sredstva prepričevanja (ethos, pathos, logos);
− argumentacija (osnovni elementi argumentativnega postopka);
− razlikovanje med dobrimi in slabimi argumenti;
− prepričevanje in argumentiranje;
V novem učnem načrtu je vsebinski sklop Sporazumevanje in sporočanje v skupnosti v
celoti izpuščen, nekaj retorično-argumentativnih principov lahko posredno razberemo iz
vsebinskega sklopa Demokracija od blizu (Karba et al., 2011: 12–13), katerega obravnava
je predvidena v osmem razredu (vsi poudarki J. Ž.):
Tabela 3: Novi učni načrt za DDE.
Vsebina Operativni cilji
Mediji nadzirajo oblast; pluralnost medijev Učenci na primerih spoznajo vlogo medijev pri odkriva-
nju zlorab politične moči. Seznanijo se s ključnimi mediji
v Sloveniji. Razvijajo kritično pismenost v zvezi z mediji.
Značilne državljanske razprave ob etičnih vprašanjih (npr. Učenci usvojijo načelo pluralizma (soočanja različnih
evtanazija, splav, kloniranje itd.) mnenj). Ob etičnih vprašanjih razvijajo sposobnost argumen-
tiranja.
Pravila in norme javne razprave; meje medijev. Učenci spoznavajo, zakaj je pomembno, da v javnih raz-
pravah spoštujemo norme. V analizah medijskih posegov
v zasebnost razvijejo kritičen odnos do medijev.
Primerjava pokaže, da sta retorika in argumentacija bistveno bolj zastopani v starem
učnem načrtu, medtem ko ju v novem učnem načrtu na ravni vsebin pravzaprav sploh ni,
razen v implicitni obliki in zelo splošnih opredelitvah, kot sta, denimo, pravila in norme
javne razprave ter soočanje različnih mnenj. Ubeseditve, ki bi jih lahko razumeli v konte-
kstu retorike in argumentacije, ne vsebujejo eksplicitno navedenih retorično-argumenta-
tivnih elementov, ki bi odražali jasno teoretsko ozadje, tudi sintagma sposobnost argumen-
tiranja, ki jo lahko neposredno povežemo z »argumentacijo«, ne vsebuje pojasnila, za ka-
kšno sposobnost konkretno gre. Kot domnevni diskurzivni strategiji, ki bi ju lahko izvor-
no povezali z retoriko in argumentacijo, se v ubeseditvah pojavljata pojma kritična pisme-
nost in kritična analiza, ki prav tako ne vsebujeta natančnejših opredelitev.
Retorika in argumentacija v pouku državljanske vzgoje v luči novega učnega načrta to-
rej ostajata zgolj na ravni državljanskih kompetenc, pri čemer nista jasno in celovito opre-
deljeni. Zato se zdi, da je tudi v tem kontekstu tovrstno učenje pragmatičnih razsežnosti
jezika pojmovano kot samoumevna, že usvojena kompetenca učencev, ali pa je prepušče-
− sredstva prepričevanja (ethos, pathos, logos);
− argumentacija (osnovni elementi argumentativnega postopka);
− razlikovanje med dobrimi in slabimi argumenti;
− prepričevanje in argumentiranje;
V novem učnem načrtu je vsebinski sklop Sporazumevanje in sporočanje v skupnosti v
celoti izpuščen, nekaj retorično-argumentativnih principov lahko posredno razberemo iz
vsebinskega sklopa Demokracija od blizu (Karba et al., 2011: 12–13), katerega obravnava
je predvidena v osmem razredu (vsi poudarki J. Ž.):
Tabela 3: Novi učni načrt za DDE.
Vsebina Operativni cilji
Mediji nadzirajo oblast; pluralnost medijev Učenci na primerih spoznajo vlogo medijev pri odkriva-
nju zlorab politične moči. Seznanijo se s ključnimi mediji
v Sloveniji. Razvijajo kritično pismenost v zvezi z mediji.
Značilne državljanske razprave ob etičnih vprašanjih (npr. Učenci usvojijo načelo pluralizma (soočanja različnih
evtanazija, splav, kloniranje itd.) mnenj). Ob etičnih vprašanjih razvijajo sposobnost argumen-
tiranja.
Pravila in norme javne razprave; meje medijev. Učenci spoznavajo, zakaj je pomembno, da v javnih raz-
pravah spoštujemo norme. V analizah medijskih posegov
v zasebnost razvijejo kritičen odnos do medijev.
Primerjava pokaže, da sta retorika in argumentacija bistveno bolj zastopani v starem
učnem načrtu, medtem ko ju v novem učnem načrtu na ravni vsebin pravzaprav sploh ni,
razen v implicitni obliki in zelo splošnih opredelitvah, kot sta, denimo, pravila in norme
javne razprave ter soočanje različnih mnenj. Ubeseditve, ki bi jih lahko razumeli v konte-
kstu retorike in argumentacije, ne vsebujejo eksplicitno navedenih retorično-argumenta-
tivnih elementov, ki bi odražali jasno teoretsko ozadje, tudi sintagma sposobnost argumen-
tiranja, ki jo lahko neposredno povežemo z »argumentacijo«, ne vsebuje pojasnila, za ka-
kšno sposobnost konkretno gre. Kot domnevni diskurzivni strategiji, ki bi ju lahko izvor-
no povezali z retoriko in argumentacijo, se v ubeseditvah pojavljata pojma kritična pisme-
nost in kritična analiza, ki prav tako ne vsebujeta natančnejših opredelitev.
Retorika in argumentacija v pouku državljanske vzgoje v luči novega učnega načrta to-
rej ostajata zgolj na ravni državljanskih kompetenc, pri čemer nista jasno in celovito opre-
deljeni. Zato se zdi, da je tudi v tem kontekstu tovrstno učenje pragmatičnih razsežnosti
jezika pojmovano kot samoumevna, že usvojena kompetenca učencev, ali pa je prepušče-
