Page 57 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 57
kompetence, ki so potrebne za uresničevanje demokratične prakse v evropskih druž-
bah. Audigier pomen učinkovitega obvladovanja jezika (s tem pa tudi retoričnih in argu-
mentativnih strategij) nakaže v izhodiščnem poudarjanju pomena javne razprave v okviru
vzgoje za demokratično državljanstvo. V nadaljevanju, ko natančneje opredeli posamezne
koncepte in kompetence, ki so povezane z izobraževanjem za demokratično državljanstvo,
znotraj ene od klasifikacij ključnih kompetenc Audigier (2002: 20) predstavi tri velike in
medsebojno odvisne kategorije: kognitivne kompetence, emocionalne in etične kompetence
ter družbene kompetence. Z vidika našega raziskovanja je zanimiva ubeseditev zlasti prve
kategorije, kjer Audigier omenja družino proceduralnih kompetenc in pravi:
/.../ /k/ompetence proceduralne narave, za katere upamo, da so prenosljive in zato uporabne v
različnih situacijah. Poleg različnih splošnih intelektualnih sposobnosti, na primer za analizo in
sintezo, bomo poudarili dvoje kompetenc, ki sta še posebej pomembni za demokratično državljan-
stvo: sposobnost argumentiranja, ki se nanaša na razpravo, in sposobnost premisleka – sposobnost vno-
vičnega pregleda dejanj in argumentov v luči načel ter vrednot, povezanih s človekovimi pravica-
mi, sposobnost premisleka o smeri in mejah možnih dejanj, o konfliktih vrednot in interesov itd.
(Audigier, 2002: 21; poudarki J. Ž.).
Iz odlomka lahko neposredno razberemo, da je sposobnost argumentiranja ena od po-
membnejših kompetenc vzgoje za demokratično državljanstvo in v kontekstu izobraževa-
nja predpostavlja temeljitejše seznanjanje z argumentativnimi postopki. Čeprav ni jasno,
katero teoretsko izhodišče v zvezi z argumentacijo zavzema avtor, je iz njene umestitve v
kontekst razprave in vpeljave kompetence sposobnosti premisleka mogoče razbrati, da ne gre
za golo teorijo sklepanja, ampak rabo argumentativnih jezikovnih strategij v konkretnih
situacijah. Slednje pa predpostavlja tudi vključitev retoričnih prvin v smislu opredelitve
retorične/komunikacijske situacije in ustreznega ubesedovanja argumentov. To potrjuje v
nadaljevanju tudi natančnejša opredelitev tretje kategorije kompetenc (tj. družbene kom-
petence), kjer Audigier opredeli kot specifično kompetenco udeleževanja javnih razprav, ki
vključuje »zmožnost argumentiranja in izbiranja v resničnem življenju« (ibid.: 22). Ko
poudarja medsebojno povezanost kognitivnih, afektivno-etičnih in družbenih kompe-
tenc, ki so vedno odvisne od posamezne situacije in odražajo »tri razsežnosti posamezni-
kove prisotnosti v odnosu do drugih in sveta« (ibid.), Audigier na primeru povezanosti
argumentacije z drugima dvema kategorijama, pravzaprav v nekoliko drugačni ubesedi-
tvi opredeli retorično-argumentacijsko kompetenco, ki smo jo definirali zgoraj. V odlom-
ku smo poudarili ključne opise, ki se navezujejo na retorične in argumentativne koncepte:
Argumentacija in razprava na primer zahtevata poznavanje teme, o kateri se razpravlja, zmožnost
poslušanja drugega in priznavanje njegovega mnenja, kot tudi uporabo teh zmožnosti v natančno dolo-
bah. Audigier pomen učinkovitega obvladovanja jezika (s tem pa tudi retoričnih in argu-
mentativnih strategij) nakaže v izhodiščnem poudarjanju pomena javne razprave v okviru
vzgoje za demokratično državljanstvo. V nadaljevanju, ko natančneje opredeli posamezne
koncepte in kompetence, ki so povezane z izobraževanjem za demokratično državljanstvo,
znotraj ene od klasifikacij ključnih kompetenc Audigier (2002: 20) predstavi tri velike in
medsebojno odvisne kategorije: kognitivne kompetence, emocionalne in etične kompetence
ter družbene kompetence. Z vidika našega raziskovanja je zanimiva ubeseditev zlasti prve
kategorije, kjer Audigier omenja družino proceduralnih kompetenc in pravi:
/.../ /k/ompetence proceduralne narave, za katere upamo, da so prenosljive in zato uporabne v
različnih situacijah. Poleg različnih splošnih intelektualnih sposobnosti, na primer za analizo in
sintezo, bomo poudarili dvoje kompetenc, ki sta še posebej pomembni za demokratično državljan-
stvo: sposobnost argumentiranja, ki se nanaša na razpravo, in sposobnost premisleka – sposobnost vno-
vičnega pregleda dejanj in argumentov v luči načel ter vrednot, povezanih s človekovimi pravica-
mi, sposobnost premisleka o smeri in mejah možnih dejanj, o konfliktih vrednot in interesov itd.
(Audigier, 2002: 21; poudarki J. Ž.).
Iz odlomka lahko neposredno razberemo, da je sposobnost argumentiranja ena od po-
membnejših kompetenc vzgoje za demokratično državljanstvo in v kontekstu izobraževa-
nja predpostavlja temeljitejše seznanjanje z argumentativnimi postopki. Čeprav ni jasno,
katero teoretsko izhodišče v zvezi z argumentacijo zavzema avtor, je iz njene umestitve v
kontekst razprave in vpeljave kompetence sposobnosti premisleka mogoče razbrati, da ne gre
za golo teorijo sklepanja, ampak rabo argumentativnih jezikovnih strategij v konkretnih
situacijah. Slednje pa predpostavlja tudi vključitev retoričnih prvin v smislu opredelitve
retorične/komunikacijske situacije in ustreznega ubesedovanja argumentov. To potrjuje v
nadaljevanju tudi natančnejša opredelitev tretje kategorije kompetenc (tj. družbene kom-
petence), kjer Audigier opredeli kot specifično kompetenco udeleževanja javnih razprav, ki
vključuje »zmožnost argumentiranja in izbiranja v resničnem življenju« (ibid.: 22). Ko
poudarja medsebojno povezanost kognitivnih, afektivno-etičnih in družbenih kompe-
tenc, ki so vedno odvisne od posamezne situacije in odražajo »tri razsežnosti posamezni-
kove prisotnosti v odnosu do drugih in sveta« (ibid.), Audigier na primeru povezanosti
argumentacije z drugima dvema kategorijama, pravzaprav v nekoliko drugačni ubesedi-
tvi opredeli retorično-argumentacijsko kompetenco, ki smo jo definirali zgoraj. V odlom-
ku smo poudarili ključne opise, ki se navezujejo na retorične in argumentativne koncepte:
Argumentacija in razprava na primer zahtevata poznavanje teme, o kateri se razpravlja, zmožnost
poslušanja drugega in priznavanje njegovega mnenja, kot tudi uporabo teh zmožnosti v natančno dolo-
