Page 60 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 60
— jim ponudimo praktično izkušnjo demokracije v šoli;
— razvijamo njihove sposobnosti za povezovanje z drugimi;
— spodbujamo učence k sodelovanju pri pobudah skupaj z drugimi organizacijami
(kot so zveze v okviru skupnosti, javne institucije in mednarodne organizacije), pa
tudi v projektih drugih skupnosti. (Sardoč, 2005b: 18, poudarki J. Ž.)
Če si v okviru posameznih tem nekoliko ogledamo poudarjene cilje in priporočila,
lahko iz njih ponovno razberemo posredno zvezo z retoriko in argumentacijo (npr. spre-
tnosti za dejavno vključevanje v javno življenje implicirajo poznavanje tako retoričnih kot
argumentativnih postopkov; učenje poslušanja in mirnega reševanja konfliktov implicira
tudi razumevanje kontroverze, principov retorične mreže in tudi argumentativnih po-
stopkov), a ponovno brez eksplicitnih navedb posameznih pojmov, konceptov, idej, ki na-
kazovali tesnejšo povezavo z obema teoretskima poljema. Kljub temu je odlomek zanimiv
iz treh razlogov:
— prvič, ker posamezne elemente, ki jih prepoznavamo kot (pogojno) retorično-ar-
gumentativne, postavlja v okvir treh konceptov (politična pismenost, kritično mišlje-
nje, udejstvovanje v družbi), ki predstavljajo tri glavne oziroma splošne cilje izobraže-
vanja za demokratično državljanstvo;
— drugič, ker posamezne elemente, ki jih prepoznavamo kot (pogojno) retorično-ar-
gumentativne, v določenem obsegu opredeljuje tudi na ravni učnih vsebin in ne zgolj
spretnosti, ki jih učenci pridobivajo ob usvajanju drugih predvidenih tematik (na to
kaže zlasti ubeseditev učenje poslušanja in mirnega reševanja konfliktov); in
— tretjič, ker je v konceptu politične pismenosti nakazana tudi jezikovna kompo-
nenta, ki kljub usmerjenosti v poznavanje in razumevanje jezikovnih razlik v druž-
bi daje vtis, da jezikovna raba v kontekstu izobraževanja za demokratično državljan-
stvo ni pojmovana kot povsem samoumevna kategorija ali kot vsebina izključno dru-
gih (zlasti jezikovnih) izobraževalnih predmetov.
V vseh treh dokumentih smo pokazali na prisotnost elementov, ki jih je izvorno mo-
goče opredeliti v luči retorike in argumentacije, a so te povezave večinoma implicitne. V
iskanju podrobnejših opredelitev posameznih spretnosti, ki bi lahko jasneje osvetlile re-
torično-argumentativne principe v okviru izobraževanja za demokratično državljanstvo,
smo se naslonili še na Pojmovni slovar izobraževanja za demokratično državljanstvo (Kal-
čina in Sardoč, 2005). Omenjena publikacija je nastala v drugem delu projekta Izobraže-
vanje za demokratično državljanstvo (Svet Evrope, 2002–2004) in predstavlja poenoteno
razumevanje vsebinskega področja izobraževanja za demokratično državljanstvo. Vsebu-
— razvijamo njihove sposobnosti za povezovanje z drugimi;
— spodbujamo učence k sodelovanju pri pobudah skupaj z drugimi organizacijami
(kot so zveze v okviru skupnosti, javne institucije in mednarodne organizacije), pa
tudi v projektih drugih skupnosti. (Sardoč, 2005b: 18, poudarki J. Ž.)
Če si v okviru posameznih tem nekoliko ogledamo poudarjene cilje in priporočila,
lahko iz njih ponovno razberemo posredno zvezo z retoriko in argumentacijo (npr. spre-
tnosti za dejavno vključevanje v javno življenje implicirajo poznavanje tako retoričnih kot
argumentativnih postopkov; učenje poslušanja in mirnega reševanja konfliktov implicira
tudi razumevanje kontroverze, principov retorične mreže in tudi argumentativnih po-
stopkov), a ponovno brez eksplicitnih navedb posameznih pojmov, konceptov, idej, ki na-
kazovali tesnejšo povezavo z obema teoretskima poljema. Kljub temu je odlomek zanimiv
iz treh razlogov:
— prvič, ker posamezne elemente, ki jih prepoznavamo kot (pogojno) retorično-ar-
gumentativne, postavlja v okvir treh konceptov (politična pismenost, kritično mišlje-
nje, udejstvovanje v družbi), ki predstavljajo tri glavne oziroma splošne cilje izobraže-
vanja za demokratično državljanstvo;
— drugič, ker posamezne elemente, ki jih prepoznavamo kot (pogojno) retorično-ar-
gumentativne, v določenem obsegu opredeljuje tudi na ravni učnih vsebin in ne zgolj
spretnosti, ki jih učenci pridobivajo ob usvajanju drugih predvidenih tematik (na to
kaže zlasti ubeseditev učenje poslušanja in mirnega reševanja konfliktov); in
— tretjič, ker je v konceptu politične pismenosti nakazana tudi jezikovna kompo-
nenta, ki kljub usmerjenosti v poznavanje in razumevanje jezikovnih razlik v druž-
bi daje vtis, da jezikovna raba v kontekstu izobraževanja za demokratično državljan-
stvo ni pojmovana kot povsem samoumevna kategorija ali kot vsebina izključno dru-
gih (zlasti jezikovnih) izobraževalnih predmetov.
V vseh treh dokumentih smo pokazali na prisotnost elementov, ki jih je izvorno mo-
goče opredeliti v luči retorike in argumentacije, a so te povezave večinoma implicitne. V
iskanju podrobnejših opredelitev posameznih spretnosti, ki bi lahko jasneje osvetlile re-
torično-argumentativne principe v okviru izobraževanja za demokratično državljanstvo,
smo se naslonili še na Pojmovni slovar izobraževanja za demokratično državljanstvo (Kal-
čina in Sardoč, 2005). Omenjena publikacija je nastala v drugem delu projekta Izobraže-
vanje za demokratično državljanstvo (Svet Evrope, 2002–2004) in predstavlja poenoteno
razumevanje vsebinskega področja izobraževanja za demokratično državljanstvo. Vsebu-
