Page 59 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 59
argumentiranega razmišljanja kažejo na zvezo z argumentativnimi postopki; spretnosti
razpravljanja, pogajanja in sklepanja kompromisov se povezujejo z razumevanjem kontro-
verze in principov inventio v retorični mreži), pri čemer pa njihova vsebinska navezava na
pojme in koncepte, ki sodijo v državljansko vzgojo, ni nakazana.
Kot tretji primer si oglejmo še ubeseditev iz Eurydiceve študije o državljanski vzgoji v
Evropi (Sardoč, 2005b), iz katere smo si že izposodili definicijo državljanske vzgoje. Sle-
dnja naj bi učence vodila k politični pismenosti, h kritičnemu mišljenju in razvoju nekaterih
stališč in vrednot ter k dejavni udeležbi v družbi. Tri teme, ki jih sicer v nekoliko drugač-
ni obliki navajata tudi zgoraj omenjena evropska dokumenta, predstavljajo koncept tridel-
nega izobraževanja za demokratično državljanstvo in so v tej publikaciji za nas relevantne
zato, ker so opisno nekoliko bogatejše in ker so elementi, ki jih lahko opredelimo kot reto-
rično-argumentativne, pripisani specifičnim vsebinam:
Razvoj politične pismenosti naj bi vključeval:
— učenje o družbenih, političnih in državljanskih institucijah ter človekovih pravicah;
— študij okoliščin, v katerih je mogoče skladno sobivati, družbenih vprašanj in ak-
tualnih družbenih problemov;
— poučevanje mladih o državni ustavi, s čimer bodo bolje pripravljeni za uveljavlja-
nje svojih pravic in odgovornosti;
— spodbujanje poznavanja in spoštovanja kulturne in zgodovinske dediščine;
— spodbujanje poznavanja in spoštovanja kulturne in jezikovne raznolikosti družbe.
Razvoj kritičnega mišljenja ter nekaterih stališč in vrednot naj bi vključeval:
— pridobivanje spretnosti, ki so potrebne za dejavno vključevanje v javno življenje;
— razvoj prepoznanja in spoštovanja sebe in drugih s ciljem doseči večje medsebojno
razumevanje;
— pridobivanje socialne in moralne odgovornosti, vključno s samozavestjo, in učenje
odgovornega ravnanja z drugimi;
— krepitev duha solidarnosti;
— izoblikovanje vrednot, s poudarkom na raznolikosti družbenih pogledov in stališč;
— učenje poslušanja in mirnega reševanja konfliktov;
— učenje, kako prispevati k zagotavljanju varnega okolja;
— razvijanje učinkovitejših strategij za boj proti rasizmu in ksenofobiji.
In končno, dejavno vključevanje učencev je mogoče spodbujati, če:
— jim omogočimo, da se bolj vključujejo v skupnost v širšem pomenu (na mednaro-
dni, državni, lokalni in šolski ravni);
razpravljanja, pogajanja in sklepanja kompromisov se povezujejo z razumevanjem kontro-
verze in principov inventio v retorični mreži), pri čemer pa njihova vsebinska navezava na
pojme in koncepte, ki sodijo v državljansko vzgojo, ni nakazana.
Kot tretji primer si oglejmo še ubeseditev iz Eurydiceve študije o državljanski vzgoji v
Evropi (Sardoč, 2005b), iz katere smo si že izposodili definicijo državljanske vzgoje. Sle-
dnja naj bi učence vodila k politični pismenosti, h kritičnemu mišljenju in razvoju nekaterih
stališč in vrednot ter k dejavni udeležbi v družbi. Tri teme, ki jih sicer v nekoliko drugač-
ni obliki navajata tudi zgoraj omenjena evropska dokumenta, predstavljajo koncept tridel-
nega izobraževanja za demokratično državljanstvo in so v tej publikaciji za nas relevantne
zato, ker so opisno nekoliko bogatejše in ker so elementi, ki jih lahko opredelimo kot reto-
rično-argumentativne, pripisani specifičnim vsebinam:
Razvoj politične pismenosti naj bi vključeval:
— učenje o družbenih, političnih in državljanskih institucijah ter človekovih pravicah;
— študij okoliščin, v katerih je mogoče skladno sobivati, družbenih vprašanj in ak-
tualnih družbenih problemov;
— poučevanje mladih o državni ustavi, s čimer bodo bolje pripravljeni za uveljavlja-
nje svojih pravic in odgovornosti;
— spodbujanje poznavanja in spoštovanja kulturne in zgodovinske dediščine;
— spodbujanje poznavanja in spoštovanja kulturne in jezikovne raznolikosti družbe.
Razvoj kritičnega mišljenja ter nekaterih stališč in vrednot naj bi vključeval:
— pridobivanje spretnosti, ki so potrebne za dejavno vključevanje v javno življenje;
— razvoj prepoznanja in spoštovanja sebe in drugih s ciljem doseči večje medsebojno
razumevanje;
— pridobivanje socialne in moralne odgovornosti, vključno s samozavestjo, in učenje
odgovornega ravnanja z drugimi;
— krepitev duha solidarnosti;
— izoblikovanje vrednot, s poudarkom na raznolikosti družbenih pogledov in stališč;
— učenje poslušanja in mirnega reševanja konfliktov;
— učenje, kako prispevati k zagotavljanju varnega okolja;
— razvijanje učinkovitejših strategij za boj proti rasizmu in ksenofobiji.
In končno, dejavno vključevanje učencev je mogoče spodbujati, če:
— jim omogočimo, da se bolj vključujejo v skupnost v širšem pomenu (na mednaro-
dni, državni, lokalni in šolski ravni);
