Page 55 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 55
znotraj retorike – metodo objektivnega prepričevanja oziroma racionalno prepričevanje
v smislu specifičnih (argumentacijskih) postopkov. Zaznamuje eno od možnih diskurziv-
nih izbir/strategij v določeni situaciji (prim. Žagar Ž. in Domajnko, 2006: 68) in ne pred-
stavlja antipoda drugim metodam (npr. etotičnim in patotičnim strategijam)3. Obenem se
utemeljenost in ustreznost izbire metod prepričevanja neposredno navezuje na značilnosti
javnega diskurza in ni vedno izključno vezana na rabo argumentacije kot edine strategije,
ki naj bi odražala družbeno/državljansko sprejemljive oblike vedenja, kot so, denimo, ra-
zumnost, resnicoljubnost, nekonfliktnost itd.
Vezjak v razpravi o državljanstvu in argumentaciji sicer trdi nekoliko drugače. Kot
poseben tip državljanske kompetence vpelje argumentacijsko kompetenco in nujnost nje-
nega obvladovanja utemeljuje s stališčem, da lahko le dobra argumentacija prepreči, deni-
mo, slabe in sporne politične odločitve ter sovražni govor (prim. Vezjak, 2009: 39). S tem
argumentacijo kot edino sprejemljivo obliko jezikovne rabe ločuje od prepričevanja in re-
torike, kateri le pogojno priznava veljavo:4 »Moralna, čustvena in govorna komponenta
(tj. ethos, pathos in logos; op. J. Ž.) skupaj ustvarjajo prepričevalni naboj naših besed in na-
stopa; če naj ima retorika kakšen smisel, mora dobra nujno vsebovati dobre argumente«
(ibid.: 45). Takšno pojmovanje strogo ločuje med racionalnostjo, ki jo pooseblja argumen-
tacija, in ne- ali celo iracionalnostjo, ki jo poosebljajo druge, v primeru Vezjakovega poj-
movanja, retorične ali prepričevalne strategije oziroma njihovi moralni in čustveni elemen-
ti: »Argument je vaja v racionalnosti, je pa tudi vaja v demokratični razpravi. Status argu-
mentacije je odvisen od kulturnih predpostavk o naravi in vrednosti racionalnosti. Nižje
kot jo postavljamo, manj bomo cenili tehtno razpravo« (Vezjak, 2009: 38).
Z avtorjevim stališčem o pomenu in nujnosti argumentirane javne razprave ter po-
znavanja dobre argumentacije v kontekstu državljanstva in državljanskega diskurza se v
vseh pogledih strinjamo. Toda kot smo zapisali že v začetku te knjige, sami retoriko poj-
mujemo izrazito v smislu veščine javnega prepričevanja, kamor sodi tudi argumentacija.5
Priključitev argumentacije k retoriki tako ne pomeni vpeljevanja neresnice, nerazumno-
sti, slabe argumentacije v državljanski diskurz. S stališča govorca to pomeni premisliti in
ovrednotiti argumente skozi lastno vlogo in vlogo občinstva v konkretni situaciji, še pre-
3 Izraza 'etotičen' in 'patotičen' izhajata iz retorične teorije in se navezujeta izključno na retorični etos in patos kot sred-
stvi prepričevanja. To pojasnilo navajamo predvsem v izogib pogostemu zamenjevanju z izrazoma 'etičen' in 'pateti-
čen', ki imata nekoliko drugačno konceptualno ozadje.
4 Avtor pri tem izhaja iz nekoliko poenostavljene interpretacije Aristotelove definicije retorike kot »umetnosti upora-
be sredstev prepričevanja« (Vezjak, 2009: 45) in sodobnih posplošenih sodb o retoriki.
5 Glej poglavje Nekaj besed o retoriki in argumentaciji.
v smislu specifičnih (argumentacijskih) postopkov. Zaznamuje eno od možnih diskurziv-
nih izbir/strategij v določeni situaciji (prim. Žagar Ž. in Domajnko, 2006: 68) in ne pred-
stavlja antipoda drugim metodam (npr. etotičnim in patotičnim strategijam)3. Obenem se
utemeljenost in ustreznost izbire metod prepričevanja neposredno navezuje na značilnosti
javnega diskurza in ni vedno izključno vezana na rabo argumentacije kot edine strategije,
ki naj bi odražala družbeno/državljansko sprejemljive oblike vedenja, kot so, denimo, ra-
zumnost, resnicoljubnost, nekonfliktnost itd.
Vezjak v razpravi o državljanstvu in argumentaciji sicer trdi nekoliko drugače. Kot
poseben tip državljanske kompetence vpelje argumentacijsko kompetenco in nujnost nje-
nega obvladovanja utemeljuje s stališčem, da lahko le dobra argumentacija prepreči, deni-
mo, slabe in sporne politične odločitve ter sovražni govor (prim. Vezjak, 2009: 39). S tem
argumentacijo kot edino sprejemljivo obliko jezikovne rabe ločuje od prepričevanja in re-
torike, kateri le pogojno priznava veljavo:4 »Moralna, čustvena in govorna komponenta
(tj. ethos, pathos in logos; op. J. Ž.) skupaj ustvarjajo prepričevalni naboj naših besed in na-
stopa; če naj ima retorika kakšen smisel, mora dobra nujno vsebovati dobre argumente«
(ibid.: 45). Takšno pojmovanje strogo ločuje med racionalnostjo, ki jo pooseblja argumen-
tacija, in ne- ali celo iracionalnostjo, ki jo poosebljajo druge, v primeru Vezjakovega poj-
movanja, retorične ali prepričevalne strategije oziroma njihovi moralni in čustveni elemen-
ti: »Argument je vaja v racionalnosti, je pa tudi vaja v demokratični razpravi. Status argu-
mentacije je odvisen od kulturnih predpostavk o naravi in vrednosti racionalnosti. Nižje
kot jo postavljamo, manj bomo cenili tehtno razpravo« (Vezjak, 2009: 38).
Z avtorjevim stališčem o pomenu in nujnosti argumentirane javne razprave ter po-
znavanja dobre argumentacije v kontekstu državljanstva in državljanskega diskurza se v
vseh pogledih strinjamo. Toda kot smo zapisali že v začetku te knjige, sami retoriko poj-
mujemo izrazito v smislu veščine javnega prepričevanja, kamor sodi tudi argumentacija.5
Priključitev argumentacije k retoriki tako ne pomeni vpeljevanja neresnice, nerazumno-
sti, slabe argumentacije v državljanski diskurz. S stališča govorca to pomeni premisliti in
ovrednotiti argumente skozi lastno vlogo in vlogo občinstva v konkretni situaciji, še pre-
3 Izraza 'etotičen' in 'patotičen' izhajata iz retorične teorije in se navezujeta izključno na retorični etos in patos kot sred-
stvi prepričevanja. To pojasnilo navajamo predvsem v izogib pogostemu zamenjevanju z izrazoma 'etičen' in 'pateti-
čen', ki imata nekoliko drugačno konceptualno ozadje.
4 Avtor pri tem izhaja iz nekoliko poenostavljene interpretacije Aristotelove definicije retorike kot »umetnosti upora-
be sredstev prepričevanja« (Vezjak, 2009: 45) in sodobnih posplošenih sodb o retoriki.
5 Glej poglavje Nekaj besed o retoriki in argumentaciji.
