Page 54 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 54
Povedano nekoliko drugače, retorika in argumentacija sta družbena fenomena, ki sta
neločljivo povezana ne le s pojmi, koncepti in idejami (demokratičnega) državljanstva,
temveč tudi z njegovim poučevanjem in vzgojo za sodelovanje v demokratičnih procesih.
Toda, ali sta kot izobraževalni vsebini tudi zadovoljivo zastopani v temeljnih dokumentih
o državljanski vzgoji? In kako sta v njih opredeljeni?
V nadaljevanju bomo izhajali iz zelo splošne opredelitve, kot ga navaja Eurydiceva štu-
dija o državljanski vzgoji v Evropi (Sardoč, 2005b) in državljansko vzgojo opredeljuje v
luči vzgoje za odgovorno državljanstvo, natančneje kot »šolsko izobraževanje mladih, ki si
prizadeva zagotoviti, da bodo postali dejavni in odgovorni državljani, sposobni prispevati
k razvoju in dobrobiti družbe, v kateri živijo« (ibid.: 18). Tako formulirana definicija dr-
žavljanske vzgoje zlasti v delu, kjer se omenjajo dejavni in odgovorni državljani, sposobni
prispevati k razvoju in dobrobiti družbe, v kateri živijo, vključuje tudi
– poznavanje (kaj sta retorika in argumentacija),
– razumevanje (kakšna je/je bila njuna vloga v evropskih družbah) in
– učinkovito obvladovanje retorično-argumentacijske kompetence (kako je mogoče
retoriko in argumentacijo uporabiti v družbenem udejstvovanju).
Kajti aktivno udejstvovanje v (demokratični) družbi, ki ga implicirajo izrazi, s kate-
rimi so v omenjeni definiciji opisani državljani (tj. dejavni, odgovorni, spodobni prispeva-
ti), predpostavlja tudi in predvsem zmožnost ozaveščenega »jezikovnega delovanja«, ki ga
v polni obliki poosebljata koncepta prepričevanje in utemeljevanje. V luči takšne predpo-
stavke bomo tako pregledali nekaj dokumentov, ki so nastali v okviru evropskih projek-
tov v zvezi z izobraževanjem za demokratično državljanstvo in učne načrte za pouk DVE
in DDE v Sloveniji ter analizirali morebitno prisotnost (eksplicitne in implicitne rabe) re-
torično-argumentativnih principov.
Za potrebe naše analize najprej še nekoliko natančneje definirajmo retorično-argu-
mentacijsko kompetenco. Pri tem se nam zdi ključno, da ohranjamo opredelitev, ki vključu-
je obe veščini – tako retoriko kot argumentacijo –, saj retorična perspektiva vključuje ele-
mente/strategije javnega (oziroma državljanskega) diskurza, ki jih zgolj z argumentacijo ne
bi mogli zajeti. Tukaj mislimo zlasti na konkretne koncepte, kot sta retorična mreža (najti,
urediti, ubesediti, pomniti in predstaviti argumente) in retorična oziroma komunikacijska
situacija (govorec/pisec, govor/besedilo, občinstvo, tema, okoliščine), kakor tudi v širšem
smislu na historično vlogo in »evropsko« tradicijo prepričevanja kot oblike družbenega
vedenja.2 Argumentacijska perspektiva nam v tem kontekstu predstavlja posebno meto-
2 Prepričevanje razumemo v smislu vrednostno nevtralne interakcije kot (besedno ali nebesedno) delovanje na nekoga,
da sprejme naše stališče.
neločljivo povezana ne le s pojmi, koncepti in idejami (demokratičnega) državljanstva,
temveč tudi z njegovim poučevanjem in vzgojo za sodelovanje v demokratičnih procesih.
Toda, ali sta kot izobraževalni vsebini tudi zadovoljivo zastopani v temeljnih dokumentih
o državljanski vzgoji? In kako sta v njih opredeljeni?
V nadaljevanju bomo izhajali iz zelo splošne opredelitve, kot ga navaja Eurydiceva štu-
dija o državljanski vzgoji v Evropi (Sardoč, 2005b) in državljansko vzgojo opredeljuje v
luči vzgoje za odgovorno državljanstvo, natančneje kot »šolsko izobraževanje mladih, ki si
prizadeva zagotoviti, da bodo postali dejavni in odgovorni državljani, sposobni prispevati
k razvoju in dobrobiti družbe, v kateri živijo« (ibid.: 18). Tako formulirana definicija dr-
žavljanske vzgoje zlasti v delu, kjer se omenjajo dejavni in odgovorni državljani, sposobni
prispevati k razvoju in dobrobiti družbe, v kateri živijo, vključuje tudi
– poznavanje (kaj sta retorika in argumentacija),
– razumevanje (kakšna je/je bila njuna vloga v evropskih družbah) in
– učinkovito obvladovanje retorično-argumentacijske kompetence (kako je mogoče
retoriko in argumentacijo uporabiti v družbenem udejstvovanju).
Kajti aktivno udejstvovanje v (demokratični) družbi, ki ga implicirajo izrazi, s kate-
rimi so v omenjeni definiciji opisani državljani (tj. dejavni, odgovorni, spodobni prispeva-
ti), predpostavlja tudi in predvsem zmožnost ozaveščenega »jezikovnega delovanja«, ki ga
v polni obliki poosebljata koncepta prepričevanje in utemeljevanje. V luči takšne predpo-
stavke bomo tako pregledali nekaj dokumentov, ki so nastali v okviru evropskih projek-
tov v zvezi z izobraževanjem za demokratično državljanstvo in učne načrte za pouk DVE
in DDE v Sloveniji ter analizirali morebitno prisotnost (eksplicitne in implicitne rabe) re-
torično-argumentativnih principov.
Za potrebe naše analize najprej še nekoliko natančneje definirajmo retorično-argu-
mentacijsko kompetenco. Pri tem se nam zdi ključno, da ohranjamo opredelitev, ki vključu-
je obe veščini – tako retoriko kot argumentacijo –, saj retorična perspektiva vključuje ele-
mente/strategije javnega (oziroma državljanskega) diskurza, ki jih zgolj z argumentacijo ne
bi mogli zajeti. Tukaj mislimo zlasti na konkretne koncepte, kot sta retorična mreža (najti,
urediti, ubesediti, pomniti in predstaviti argumente) in retorična oziroma komunikacijska
situacija (govorec/pisec, govor/besedilo, občinstvo, tema, okoliščine), kakor tudi v širšem
smislu na historično vlogo in »evropsko« tradicijo prepričevanja kot oblike družbenega
vedenja.2 Argumentacijska perspektiva nam v tem kontekstu predstavlja posebno meto-
2 Prepričevanje razumemo v smislu vrednostno nevtralne interakcije kot (besedno ali nebesedno) delovanje na nekoga,
da sprejme naše stališče.
