Page 36 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 36
pri rabi izrazov »argumentacija« in »argumentiranje« natanko gre. Če namreč zgo-
raj poudarjene ubeseditve primerjamo s tistimi v učnem načrtu za obvezni izbirni pred-
met retorika, lahko razberemo, da gre za precej drugačno pojmovanje, kar posledično kaže
na drugačna teoretska izhodišča pri oblikovanju učnih ciljev.5
Tabela 3: Retorično-argumentativni elementi v učnih načrtih za osnovnošolski pouk retorike in
logike.
Retorika Logika
– retorične tehnike (inventio, dispositio, elocutio) – natančno izražanje
– jasno in argumentirano izražanje misli
– argumentacija (osnovni elementi argumentativnega po- – logično mišljenje
stopka) – zagovarjanje stališč
– razlika med dobrimi in slabimi argumenti – razlikovanje med argumentiranim utemeljevanjem in
slabim pojasnjevanjem
– jasno in argumentirano izražanje misli
– prepričevanje/argumentiranje – kritičen odziv na neargumentirane trditve
– obvladovanje retorične situacije (govorna situacija, go- – sposobnosti medsebojnega komuniciranja
vorec, občinstvo, tema) – spoštovanje argumentov drugih
V okviru obveznega izbirnega predmeta retorika pojmovanje argumentacije v najšir-
šem smislu izhaja iz teoretskega polja neformalne logike, medtem ko je iz učnega načrta
za izbirni predmet logika mogoče razbrati, da temeljni pojmi in koncepti izhajajo iz for-
malne logike. Bistvena razlika med njima je zlasti v tem, da je druga omejena na preučeva-
nje argumentov in argumentiranja zgolj v kontekstu formalnih vzorcev sklepanja, kot smo
že omenili na nekaj mestih. Če je neposreden prenos tovrstnih konceptualizacij mogoč v
pouk matematike (kot navaja eden od splošnih ciljev), pa to ne more kot samoumevno ve-
ljati tudi za učenje jezikov in naravoslovja ter vsakdanje življenje in tehniko. S pravili for-
malne logike namreč ni mogoče zadovoljivo pojasniti vsakdanje govorice, kar velja danes
med teoretiki argumentacije za splošno sprejeto. Da gre v zgornjem primeru za takšno sa-
moumevno povezavo, je mogoče razumeti zlasti iz skupine tako imenovanih »socializa-
cijskih ciljev predmeta«. Slednji namreč vsebujejo ubeseditve, ki so vezane na »argumen-
tacijo« v družbenem kontekstu (kakor koli je v izhodišču že razumljena) in jo predstavlja-
5 Pri tem se ne bomo spuščali v sicer zanimivo analizo, kaj v besedilu pomenita dvojici »argumentirano utemeljevanje« in
»slabo pojasnjevanje« ter, ali je »slabo pojasnjevanje« pomensko enakovredno, denimo, »slabo argumentiranemu ute-
meljevanju«. Prav tako ni jasno, ali učni načrt sploh razlikuje med diskurzivnima fenomenoma, ki ju teorija argumenta-
cije označuje kot argumentiranje in pojasnjevanje. (Prim. Govier, 2005: 15–19; Žagar Ž. in Domajnko, 2006: 44–45).
raj poudarjene ubeseditve primerjamo s tistimi v učnem načrtu za obvezni izbirni pred-
met retorika, lahko razberemo, da gre za precej drugačno pojmovanje, kar posledično kaže
na drugačna teoretska izhodišča pri oblikovanju učnih ciljev.5
Tabela 3: Retorično-argumentativni elementi v učnih načrtih za osnovnošolski pouk retorike in
logike.
Retorika Logika
– retorične tehnike (inventio, dispositio, elocutio) – natančno izražanje
– jasno in argumentirano izražanje misli
– argumentacija (osnovni elementi argumentativnega po- – logično mišljenje
stopka) – zagovarjanje stališč
– razlika med dobrimi in slabimi argumenti – razlikovanje med argumentiranim utemeljevanjem in
slabim pojasnjevanjem
– jasno in argumentirano izražanje misli
– prepričevanje/argumentiranje – kritičen odziv na neargumentirane trditve
– obvladovanje retorične situacije (govorna situacija, go- – sposobnosti medsebojnega komuniciranja
vorec, občinstvo, tema) – spoštovanje argumentov drugih
V okviru obveznega izbirnega predmeta retorika pojmovanje argumentacije v najšir-
šem smislu izhaja iz teoretskega polja neformalne logike, medtem ko je iz učnega načrta
za izbirni predmet logika mogoče razbrati, da temeljni pojmi in koncepti izhajajo iz for-
malne logike. Bistvena razlika med njima je zlasti v tem, da je druga omejena na preučeva-
nje argumentov in argumentiranja zgolj v kontekstu formalnih vzorcev sklepanja, kot smo
že omenili na nekaj mestih. Če je neposreden prenos tovrstnih konceptualizacij mogoč v
pouk matematike (kot navaja eden od splošnih ciljev), pa to ne more kot samoumevno ve-
ljati tudi za učenje jezikov in naravoslovja ter vsakdanje življenje in tehniko. S pravili for-
malne logike namreč ni mogoče zadovoljivo pojasniti vsakdanje govorice, kar velja danes
med teoretiki argumentacije za splošno sprejeto. Da gre v zgornjem primeru za takšno sa-
moumevno povezavo, je mogoče razumeti zlasti iz skupine tako imenovanih »socializa-
cijskih ciljev predmeta«. Slednji namreč vsebujejo ubeseditve, ki so vezane na »argumen-
tacijo« v družbenem kontekstu (kakor koli je v izhodišču že razumljena) in jo predstavlja-
5 Pri tem se ne bomo spuščali v sicer zanimivo analizo, kaj v besedilu pomenita dvojici »argumentirano utemeljevanje« in
»slabo pojasnjevanje« ter, ali je »slabo pojasnjevanje« pomensko enakovredno, denimo, »slabo argumentiranemu ute-
meljevanju«. Prav tako ni jasno, ali učni načrt sploh razlikuje med diskurzivnima fenomenoma, ki ju teorija argumenta-
cije označuje kot argumentiranje in pojasnjevanje. (Prim. Govier, 2005: 15–19; Žagar Ž. in Domajnko, 2006: 44–45).
