Page 32 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 32
ja. To potrjujejo tudi učitelji, ki se udeležujejo seminarjev stalnega strokovnega spopol-
njevanja. Zelo pogosto namreč poročajo, da je uspeh retorike (tj. da se kot izbirni predmet
obdrži več let) odvisen od dveh dejavnikov: dobre predstavitve predmeta in osebne moti-
vacije in prizadevnosti učitelja.
Če je obvezni izbirni predmet retorika mesto oziroma oblika, kjer se učenci z retoriko in
argumentacijo srečajo v najbolj sistematični in celoviti obliki, pa si sedaj nekoliko oglejmo še
predmete, katerih kurikuli kot učne cilje navajajo tudi vsebine, ki neposredno ali posredno
kažejo na to, da gre za koncepte, ki sodijo v teoretski polji retorike in argumentacije.
Temeljna izhodišča učnega načrta (tj. opredelitev predmeta in učne cilje) za predmet
retorika bomo primerjali z učnimi načrti nekaterih obveznih predmetov (tj. slovenščina,
državljanska vzgoja in etika) in izbirnih predmetov (tj. logika in filozofija za otroke) za tre-
tje triletje osnovnošolskega izobraževanja ter skušali osvetliti, kateri retorično-argumen-
tativni koncepti so vključeni v učne vsebine izbranih predmetov in kako so ti koncepti
predstavljeni.
V učnem načrtu za pouk slovenščine, ki je vezano na tretje triletje, najdemo med dru-
gim tole opredelitev predmeta:
Pouk slovenščine se /…/ po svojih učinkih in pomembnosti razteza daleč prek samega predme-
ta; seveda pa njegova temeljna naloga slej ko prej ostaja skrbno in vztrajno razvijanje učenčevega
osebnega jezika v dobro uporabno in uzaveščeno obvladovanje materinščine same na sebi ter utrjevanje
zavesti, da je slovenščina tudi državni jezik.
To se uresničuje z jezikovnim in književnim poukom v okviru štirih sporazumevalnih dejavno-
sti – poslušanja, branja, govorjenja in pisanja. Končni namen jezikovnega pouka je opismenjenost v
smislu kar najboljšega praktičnega in ustvarjalnega obvladovanja vseh štirih dejavnosti, pa tudi znanja je-
zikovnosistemskih osnov (Križaj Ortar et al., 2005: 5; poudarila J. Ž.).
Iz odlomka lahko razberemo, da je pouk slovenščine tesno povezan z jezikovno rabo
(tj. obvladovanje materinščine, obvladovanje vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti). Re-
torične elemente znotraj jezikovnega pouka bi lahko prepoznali zlasti v ubeseditvah, kot
sta dobro uporabna in uzaveščena jezikovna raba ter praktično in ustvarjalno obvladova-
nje sporazumevalnih dejavnosti, ki implicirata zmožnost strateške rabe jezika, ki je vpe-
ta v kontekst specifičnih socialnih in materialnih situacij. Zlasti jezikovno praktičnost in
ustvarjalnost je v kontekstu retorične teorije mogoče povezati s konceptom retorične mre-
že (oziroma tehnik), kamor sodi tudi prepričljivo ubesedovanje (elocutio).
V nadaljevanju med splošnimi cilji najdemo ubeseditev, ki jo je mogoče posredno po-
vezati s tehnikami prepričevanja in obvladovanjem govorne situacije:
njevanja. Zelo pogosto namreč poročajo, da je uspeh retorike (tj. da se kot izbirni predmet
obdrži več let) odvisen od dveh dejavnikov: dobre predstavitve predmeta in osebne moti-
vacije in prizadevnosti učitelja.
Če je obvezni izbirni predmet retorika mesto oziroma oblika, kjer se učenci z retoriko in
argumentacijo srečajo v najbolj sistematični in celoviti obliki, pa si sedaj nekoliko oglejmo še
predmete, katerih kurikuli kot učne cilje navajajo tudi vsebine, ki neposredno ali posredno
kažejo na to, da gre za koncepte, ki sodijo v teoretski polji retorike in argumentacije.
Temeljna izhodišča učnega načrta (tj. opredelitev predmeta in učne cilje) za predmet
retorika bomo primerjali z učnimi načrti nekaterih obveznih predmetov (tj. slovenščina,
državljanska vzgoja in etika) in izbirnih predmetov (tj. logika in filozofija za otroke) za tre-
tje triletje osnovnošolskega izobraževanja ter skušali osvetliti, kateri retorično-argumen-
tativni koncepti so vključeni v učne vsebine izbranih predmetov in kako so ti koncepti
predstavljeni.
V učnem načrtu za pouk slovenščine, ki je vezano na tretje triletje, najdemo med dru-
gim tole opredelitev predmeta:
Pouk slovenščine se /…/ po svojih učinkih in pomembnosti razteza daleč prek samega predme-
ta; seveda pa njegova temeljna naloga slej ko prej ostaja skrbno in vztrajno razvijanje učenčevega
osebnega jezika v dobro uporabno in uzaveščeno obvladovanje materinščine same na sebi ter utrjevanje
zavesti, da je slovenščina tudi državni jezik.
To se uresničuje z jezikovnim in književnim poukom v okviru štirih sporazumevalnih dejavno-
sti – poslušanja, branja, govorjenja in pisanja. Končni namen jezikovnega pouka je opismenjenost v
smislu kar najboljšega praktičnega in ustvarjalnega obvladovanja vseh štirih dejavnosti, pa tudi znanja je-
zikovnosistemskih osnov (Križaj Ortar et al., 2005: 5; poudarila J. Ž.).
Iz odlomka lahko razberemo, da je pouk slovenščine tesno povezan z jezikovno rabo
(tj. obvladovanje materinščine, obvladovanje vseh štirih sporazumevalnih dejavnosti). Re-
torične elemente znotraj jezikovnega pouka bi lahko prepoznali zlasti v ubeseditvah, kot
sta dobro uporabna in uzaveščena jezikovna raba ter praktično in ustvarjalno obvladova-
nje sporazumevalnih dejavnosti, ki implicirata zmožnost strateške rabe jezika, ki je vpe-
ta v kontekst specifičnih socialnih in materialnih situacij. Zlasti jezikovno praktičnost in
ustvarjalnost je v kontekstu retorične teorije mogoče povezati s konceptom retorične mre-
že (oziroma tehnik), kamor sodi tudi prepričljivo ubesedovanje (elocutio).
V nadaljevanju med splošnimi cilji najdemo ubeseditev, ki jo je mogoče posredno po-
vezati s tehnikami prepričevanja in obvladovanjem govorne situacije:
