Page 31 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 31
temelji na samostojni znanstveni disciplini, v kateri se ni mogoče ustrezno usposabljati v
okviru dodiplomskega izobraževanja. Z drugimi besedami to pomeni, da retorike in argu-
mentacije ni mogoče študirati, do uveljavitve bolonjske reforme pa je na večini univerzi ni
bilo mogoče poslušati niti v okviru samostojnega predmeta.3 Zato bi vsaka šola, še preden
bi predmet sploh ponudila, morala omogočiti ustrezno izobraževanje vsaj enemu učitelju.
Kot ugotavljajo na Pedagoškem inštitutu, ki verificirana izobraževanja za učitelje retori-
ke izvaja vse od leta 2003, tega do danes še ni storila vsaj tretjina slovenskih osnovnih šol.
Obenem je zaradi narave predmeta retorika, ki kljub svoji izraziti usmerjenosti v prakso
predpostavlja razmeroma velik miselni napor in lepo število obveznosti, mogoče pričako-
vati, da bo kot dejansko izbran predmet dosegla občutno nižje rezultate, saj v večji meri še
vedno velja za predmet, ki se mu tako šole kot tudi učenci zaradi različnih razlogov izogi-
bajo. Zato tudi podatka, da je bila retorika več let zaporedoma ponujen predmet (v skoraj
42 odstotkih), ki pa so ga učenci najmanj krat izbrali, ne moremo interpretirati zgolj v luči
nezanimanja za ta predmet, ampak gre za kompleksnejšo problematiko, ki ni povezana le
s šolsko »logistiko«, ampak tudi z interesi učencev. Raziskava namreč še ugotavlja, da so
učenci navedli kot tri najpogosteje izbrane izbirne predmete s področja športa:
[Š]port za zdravje je navedlo 135 učencev (18,5 odstotka vseh učencev, izbrani šport 129 učencev
(17,7 odstotka vseh učencev), šport za sprostitev 128 učencev (17,6 odstotka vseh učencev). Špor-
tnim izbirnim predmetom nato sledita izbirna predmeta s področja računalništva. Urejanje be-
sedil je navedlo 107 učencev (14,7 odstotka vseh učencev) in multimedijo 100 učencev (13,7 od-
stotka vseh učencev). (Zajc, 2007: 8).
To okoliščino je mogoče pojasniti tudi v smislu »manjšega napora« in »aktualno-
sti«: učenci izberejo tiste predmete, za katere menijo, da bodo predstavljali manjšo obre-
menitev in jim hkrati omogočili dobro oceno (npr. predmeti s področja športa) oziroma
predmete, ki so zanje izrazito zanimivi, ker jih že poznajo, saj so vsebine neposredno pove-
zane z njihovimi interesi v vsakdanjem življenju (npr. predmeti s področja računalništva).
Skoraj nemogoče je namreč pričakovati, da bi učenci predmet retorika razumeli v konte-
kstu manjšega napora ali trenutnih interesov. Zato je njihova odločitev, da bodo retoriko
izbrali, tesno povezana z učinkovito predstavitvijo, saj učenci na tej stopnji večinoma ne
vedo, kaj je retorika in za kaj je koristna. Zaradi že omenjenih okoliščin se tako še največ-
krat zgodi, da v naboru izbirnih predmetov neke šole retorika ostane le na papirju, učenci
in njihovi starši pa si pod njo predstavljajo vse kaj drugega kot veščino uspešnega prepriče-
3 O retoriki in argumentaciji v visokošolskem izobraževanju pišemo več v poglavju Retorika in argumentacija v visokošol-
skem izobraževanju.
okviru dodiplomskega izobraževanja. Z drugimi besedami to pomeni, da retorike in argu-
mentacije ni mogoče študirati, do uveljavitve bolonjske reforme pa je na večini univerzi ni
bilo mogoče poslušati niti v okviru samostojnega predmeta.3 Zato bi vsaka šola, še preden
bi predmet sploh ponudila, morala omogočiti ustrezno izobraževanje vsaj enemu učitelju.
Kot ugotavljajo na Pedagoškem inštitutu, ki verificirana izobraževanja za učitelje retori-
ke izvaja vse od leta 2003, tega do danes še ni storila vsaj tretjina slovenskih osnovnih šol.
Obenem je zaradi narave predmeta retorika, ki kljub svoji izraziti usmerjenosti v prakso
predpostavlja razmeroma velik miselni napor in lepo število obveznosti, mogoče pričako-
vati, da bo kot dejansko izbran predmet dosegla občutno nižje rezultate, saj v večji meri še
vedno velja za predmet, ki se mu tako šole kot tudi učenci zaradi različnih razlogov izogi-
bajo. Zato tudi podatka, da je bila retorika več let zaporedoma ponujen predmet (v skoraj
42 odstotkih), ki pa so ga učenci najmanj krat izbrali, ne moremo interpretirati zgolj v luči
nezanimanja za ta predmet, ampak gre za kompleksnejšo problematiko, ki ni povezana le
s šolsko »logistiko«, ampak tudi z interesi učencev. Raziskava namreč še ugotavlja, da so
učenci navedli kot tri najpogosteje izbrane izbirne predmete s področja športa:
[Š]port za zdravje je navedlo 135 učencev (18,5 odstotka vseh učencev, izbrani šport 129 učencev
(17,7 odstotka vseh učencev), šport za sprostitev 128 učencev (17,6 odstotka vseh učencev). Špor-
tnim izbirnim predmetom nato sledita izbirna predmeta s področja računalništva. Urejanje be-
sedil je navedlo 107 učencev (14,7 odstotka vseh učencev) in multimedijo 100 učencev (13,7 od-
stotka vseh učencev). (Zajc, 2007: 8).
To okoliščino je mogoče pojasniti tudi v smislu »manjšega napora« in »aktualno-
sti«: učenci izberejo tiste predmete, za katere menijo, da bodo predstavljali manjšo obre-
menitev in jim hkrati omogočili dobro oceno (npr. predmeti s področja športa) oziroma
predmete, ki so zanje izrazito zanimivi, ker jih že poznajo, saj so vsebine neposredno pove-
zane z njihovimi interesi v vsakdanjem življenju (npr. predmeti s področja računalništva).
Skoraj nemogoče je namreč pričakovati, da bi učenci predmet retorika razumeli v konte-
kstu manjšega napora ali trenutnih interesov. Zato je njihova odločitev, da bodo retoriko
izbrali, tesno povezana z učinkovito predstavitvijo, saj učenci na tej stopnji večinoma ne
vedo, kaj je retorika in za kaj je koristna. Zaradi že omenjenih okoliščin se tako še največ-
krat zgodi, da v naboru izbirnih predmetov neke šole retorika ostane le na papirju, učenci
in njihovi starši pa si pod njo predstavljajo vse kaj drugega kot veščino uspešnega prepriče-
3 O retoriki in argumentaciji v visokošolskem izobraževanju pišemo več v poglavju Retorika in argumentacija v visokošol-
skem izobraževanju.
