Page 27 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 27
blematika sodobnega
poučevanja retorike
in argumentacije
na Slovenskem
Problematika pojmovanja in sodobnega poučevanja retorike v slovenskem izobraže-
vanju je večplastna in je pravzaprav povezana z že večkrat omenjenim vsesplošnim po-
manjkanjem in/ali neustreznim vrednotenjem retorike in argumentacije v okviru celotne
vzgojno-izobraževalne vertikale. Če osvetlimo le nekaj bistvenih značilnosti, bi kot eno
temeljnih lahko izpostavili okoliščino, da se kljub zanimanju za retoriko in argumentaci-
jo, ki je drugod tako na raziskovalno-teoretski kot izobraževalni ravni ponovno oživelo v
20. in 21. stoletju, v slovenskem prostoru védenje in mišljenje o tem, kaj sta retorika in ar-
gumentacija, še vedno oklepa precej posplošenih tradicionalnih sodb. Retoriko se pojmu-
je bodisi kot del literature, natančneje literarnega okrasja ali kot golo manipulativno teh-
niko, kamor sodijo vse mogoče »strategije«, s pomočjo katerih je mogoče nekoga prepri-
čati, pregovoriti, celo preslepiti, še najpogosteje tako, da ta oseba z ničemer ne more vpli-
vati na to dejanje. Na drugi strani je argumentacija v veliki meri še vedno razumljena kot
formalna logika, ki na vsakršen argumentacijski postopek (tudi tistega v vsakdanji govori-
ci) gleda le z vidika formalno veljavnih vzorcev sklepanja, ne glede na vsakokratni proces
in kontekst sklepanja. Slednje velja za temeljni problem pri preučevanju, analizi in razu-
mevanju argumentacije v naravnem jeziku, kjer je prav vključitev pragmatične dimenzije
jezika ključna za uspešno razlikovanje med dobro in slabo argumentacijo, kakor tudi med
ostalimi oblikami družbeno jezikovnih dejavnosti (Žagar Ž., 2000: 438).
Druga nadvse pomembna okoliščina, ki določa položaj retorike in argumentacije na
Slovenskem, je njuna neobičajna dinamika vključevanja v formalne in neformalne oblike
izobraževanja, ki odraža v večini primerov neartikulirano in brez jasnih ciljev zastavlje-
no delovanje. Samostojno poučevanje obeh veščin je redko, posamezne elemente je mogo-
če prepoznati v kurikulih za slovenščino, filozofijo, državljansko vzgojo in v osnovni šoli
poučevanja retorike
in argumentacije
na Slovenskem
Problematika pojmovanja in sodobnega poučevanja retorike v slovenskem izobraže-
vanju je večplastna in je pravzaprav povezana z že večkrat omenjenim vsesplošnim po-
manjkanjem in/ali neustreznim vrednotenjem retorike in argumentacije v okviru celotne
vzgojno-izobraževalne vertikale. Če osvetlimo le nekaj bistvenih značilnosti, bi kot eno
temeljnih lahko izpostavili okoliščino, da se kljub zanimanju za retoriko in argumentaci-
jo, ki je drugod tako na raziskovalno-teoretski kot izobraževalni ravni ponovno oživelo v
20. in 21. stoletju, v slovenskem prostoru védenje in mišljenje o tem, kaj sta retorika in ar-
gumentacija, še vedno oklepa precej posplošenih tradicionalnih sodb. Retoriko se pojmu-
je bodisi kot del literature, natančneje literarnega okrasja ali kot golo manipulativno teh-
niko, kamor sodijo vse mogoče »strategije«, s pomočjo katerih je mogoče nekoga prepri-
čati, pregovoriti, celo preslepiti, še najpogosteje tako, da ta oseba z ničemer ne more vpli-
vati na to dejanje. Na drugi strani je argumentacija v veliki meri še vedno razumljena kot
formalna logika, ki na vsakršen argumentacijski postopek (tudi tistega v vsakdanji govori-
ci) gleda le z vidika formalno veljavnih vzorcev sklepanja, ne glede na vsakokratni proces
in kontekst sklepanja. Slednje velja za temeljni problem pri preučevanju, analizi in razu-
mevanju argumentacije v naravnem jeziku, kjer je prav vključitev pragmatične dimenzije
jezika ključna za uspešno razlikovanje med dobro in slabo argumentacijo, kakor tudi med
ostalimi oblikami družbeno jezikovnih dejavnosti (Žagar Ž., 2000: 438).
Druga nadvse pomembna okoliščina, ki določa položaj retorike in argumentacije na
Slovenskem, je njuna neobičajna dinamika vključevanja v formalne in neformalne oblike
izobraževanja, ki odraža v večini primerov neartikulirano in brez jasnih ciljev zastavlje-
no delovanje. Samostojno poučevanje obeh veščin je redko, posamezne elemente je mogo-
če prepoznati v kurikulih za slovenščino, filozofijo, državljansko vzgojo in v osnovni šoli
