Page 24 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 24
ka v procesu konstruiranja in izvajanja prepričljivega govora.15 A funkciji argumentativ-
nega prepričevanja poslušalcev so dodani (ali pa jo lahko v celoti nadomestijo) elementi, ki
segajo onkraj temeljnih postopkov ter pravil argumentacije kot »objektivne« metode pre-
pričevanja in ki so intenzivno vsebovani zlasti v ostalih dveh dejavnikih (retorične) komu-
nikacije (tj. govorec in poslušalci). Ethos v vlogi prepričevalne strategije v najširšem smislu
zaznamuje učinkovito predstavitev govorčevega značaja oziroma njegove verodostojne po-
dobe. Ta »retorični konstrukt« nima veliko skupnega z govorčevo dejansko podobo (zna-
čajskimi lastnostmi, navadami, slovesom v družbi), ampak je podoba, ki je prilagojena re-
torični situaciji ter jo govorec želi predstaviti poslušalcem zato, da bi slednji lažje, hitreje
in z večjo naklonjenostjo sprejeli njegovo stališče. Še danes uporabno tridelno opredelitev
koncepta retoričnega etosa nam ponuja Aristotel v razpravi Retorika, ki pove:
Obstajajo trije razlogi, zakaj so govorniki sami po sebi prepričljivi, kajti poleg logičnih dokazov ver-
jamemo še trem stvarem. To so praktična modrost, vrlina in naklonjenost. Govorniki se namreč mo-
tijo o tem, o čemer govorijo ali svetujejo, zaradi vseh ali ene od teh stvari; zaradi nespametnosti
ne izrazijo pravilno svojega mnenja ali kljub temu, da pravilno mislijo, tega ne povejo zaradi po-
kvarjenosti; ali pa so pametni in tudi pošteni, a niso dobronamerni, zaradi česar je mogoče, da ne
svetujejo najboljših stvari, četudi jih poznajo. To so edine možnosti. Zato je tisti, ki daje vtis, da
ima vse te lastnosti, nujno prepričljiv za poslušalce. Sredstva, s pomočjo katerih bi se lahko poka-
zali kot pametni in vrli, je treba poiskati v analizi vrlin; kajti na podlagi istih virov bi nekdo na ta
način predstavil sebe in drugega; o dobronamernosti in prijateljstvu pa je treba govoriti v razpra-
vi o čustvih. (Aristotel, Rh. 2.1.5-7 1378a6-20; poudarki so naši.)
Če na tem mestu pustimo ob strani dolgo tradicijo razprav in preučevanja retorične-
ga etosa, lahko v najširšem smislu rečemo, da je ta koncept mogoče pojmovati v dveh sme-
reh, ki v retorično-argumentativnem diskurzu lahko delujeta ločeno ali sočasno: retorični
etos je lahko a) neposredno konstruiran v diskurzu (poslušalci naj govorčevo stališče sprej-
mejo, ker se jim v danem govoru/trenutku kaže kot verodostojna oseba oziroma razumski,
iskren in dobronameren); b) in/ali tudi predobstoječ element (poslušalci naj govorčevo sta-
lišče sprejmejo, ker se je v preteklosti izkazal kot verodostojna, ugledna, izkušena ipd. ose-
15 Pogosto srečamo dihotomično opredelitev sredstev prepričevanja, in sicer bi logos naj zaznamoval »racionalne«, ethos
in pathos pa »neracionalne« postopke. A ker se govorec zanje v procesu načrtovanja in izvedbe govora odloča zelo
racionalno – na njegov izbor sredstev prepričevanja namreč bistveno vpliva konkretna situacija, lastno poznavanje
teme/snovi in ocena, kdo so/bodo njegovi poslušalci – tovrstna opredelitev ni najbolj posrečena (prim. Žagar Ž. in
Domajnko, 2006: 43). Več o razvoju in pojmovanju obeh konceptov v okviru retorične teorije glej Žmavc (2008b,
2009a in 2011).
nega prepričevanja poslušalcev so dodani (ali pa jo lahko v celoti nadomestijo) elementi, ki
segajo onkraj temeljnih postopkov ter pravil argumentacije kot »objektivne« metode pre-
pričevanja in ki so intenzivno vsebovani zlasti v ostalih dveh dejavnikih (retorične) komu-
nikacije (tj. govorec in poslušalci). Ethos v vlogi prepričevalne strategije v najširšem smislu
zaznamuje učinkovito predstavitev govorčevega značaja oziroma njegove verodostojne po-
dobe. Ta »retorični konstrukt« nima veliko skupnega z govorčevo dejansko podobo (zna-
čajskimi lastnostmi, navadami, slovesom v družbi), ampak je podoba, ki je prilagojena re-
torični situaciji ter jo govorec želi predstaviti poslušalcem zato, da bi slednji lažje, hitreje
in z večjo naklonjenostjo sprejeli njegovo stališče. Še danes uporabno tridelno opredelitev
koncepta retoričnega etosa nam ponuja Aristotel v razpravi Retorika, ki pove:
Obstajajo trije razlogi, zakaj so govorniki sami po sebi prepričljivi, kajti poleg logičnih dokazov ver-
jamemo še trem stvarem. To so praktična modrost, vrlina in naklonjenost. Govorniki se namreč mo-
tijo o tem, o čemer govorijo ali svetujejo, zaradi vseh ali ene od teh stvari; zaradi nespametnosti
ne izrazijo pravilno svojega mnenja ali kljub temu, da pravilno mislijo, tega ne povejo zaradi po-
kvarjenosti; ali pa so pametni in tudi pošteni, a niso dobronamerni, zaradi česar je mogoče, da ne
svetujejo najboljših stvari, četudi jih poznajo. To so edine možnosti. Zato je tisti, ki daje vtis, da
ima vse te lastnosti, nujno prepričljiv za poslušalce. Sredstva, s pomočjo katerih bi se lahko poka-
zali kot pametni in vrli, je treba poiskati v analizi vrlin; kajti na podlagi istih virov bi nekdo na ta
način predstavil sebe in drugega; o dobronamernosti in prijateljstvu pa je treba govoriti v razpra-
vi o čustvih. (Aristotel, Rh. 2.1.5-7 1378a6-20; poudarki so naši.)
Če na tem mestu pustimo ob strani dolgo tradicijo razprav in preučevanja retorične-
ga etosa, lahko v najširšem smislu rečemo, da je ta koncept mogoče pojmovati v dveh sme-
reh, ki v retorično-argumentativnem diskurzu lahko delujeta ločeno ali sočasno: retorični
etos je lahko a) neposredno konstruiran v diskurzu (poslušalci naj govorčevo stališče sprej-
mejo, ker se jim v danem govoru/trenutku kaže kot verodostojna oseba oziroma razumski,
iskren in dobronameren); b) in/ali tudi predobstoječ element (poslušalci naj govorčevo sta-
lišče sprejmejo, ker se je v preteklosti izkazal kot verodostojna, ugledna, izkušena ipd. ose-
15 Pogosto srečamo dihotomično opredelitev sredstev prepričevanja, in sicer bi logos naj zaznamoval »racionalne«, ethos
in pathos pa »neracionalne« postopke. A ker se govorec zanje v procesu načrtovanja in izvedbe govora odloča zelo
racionalno – na njegov izbor sredstev prepričevanja namreč bistveno vpliva konkretna situacija, lastno poznavanje
teme/snovi in ocena, kdo so/bodo njegovi poslušalci – tovrstna opredelitev ni najbolj posrečena (prim. Žagar Ž. in
Domajnko, 2006: 43). Več o razvoju in pojmovanju obeh konceptov v okviru retorične teorije glej Žmavc (2008b,
2009a in 2011).
