Page 22 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 22
ejo »retorika«, bodisi retoriki odrekajo vsebinsko (tj. materialno) vrednost in jo redu-
cirajo na golo estetsko formo (tj. element sloga), ali jo v celoti izpuščajo iz argumentativ-
nih analiz.11 A s to, sicer zanimivo problematiko, se na tem mestu ne bomo ukvarjali, ker
to ni namen našega pisanja. V pričujočem poglavju skušamo namreč orisati retorično-ar-
gumentativni model, ki je podlaga našega pojmovanja retorike in argumentacije ter njune
uporabe v okviru pedagoškega diskurza.
Najprej odgovorimo na morebitno vprašanje, zakaj sploh ločujemo med obema po-
ljema, ko obenem poudarjamo, da ju je treba razumeti združeno? Prvi razlog je v že zgo-
raj omenjeni tradiciji, ki je med drugim pripeljala do tega, da je argumentacija oziroma te-
orija argumentacije danes povsem samostojna disciplina, z lastnim teoretskim aparatom,
terminologijo in tradicijo preučevanja (ki je izšla iz polja formalne logike12). Če bi vse to
vključili v »retoriko«, ki je v teoretskem smislu prav tako samostojna disciplina ter zara-
di dolge in raznolike zgodovinske tradicije še obsežnejša, bi tvegali nepotrebno konceptu-
alno zmedo, prav tako bi morali nenehno pojasnjevati, kateremu od teoretskih polj posa-
mezne opredelitve pripadajo. Drugi razlog je povezan s prvim: če argumentacijo razume-
mo kot samostojni diskurzivni fenomen in se zavedamo njene komunikacijske vrednosti v
polju javnega (torej tudi v vzgoji in izobraževanju), potem jo je tudi zaradi didaktičnih ra-
zlogov smiselno razmejiti in obravnavati vzporedno s tem, kar ponuja retorična konceptu-
alna mreža. Pri tem seveda ne pristajamo na primerjalne vrednostne opredelitve, da je nek
diskurz »slaba« retorika in drugi »dobra« argumentacija, temveč skušamo olajšati iden-
tifikacijo, razumevanje in evalvacijo posameznih (tj. retoričnih in argumentativnih) feno-
menov v javnem diskurzu. Pri tem sta ključni dve izhodišči:
11 Tovrstno pojmovanje lepo razkrije tudi geslo »retorika«, kot ga najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki zra-
ven običajnih vrednostnih opredelitev, le-tej odreka tudi osnovno funkcijo – da gre za veščino uspešnega javnega pre-
pričevanja: retorika -e ž (o) 1. spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti, govorništvo: prevzela jih je njegova bleščeča
retorika; vaditi se v retoriki / študirati retoriko; pravila retorike; 2. knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govor-
jenje, izražanje; leporečje: za njegove spise sta značilni gostobesednost in retorika; govornik je zašel v patos in retoriko // govor-
jenje, izražanje sploh: taka retorika je bolj primerna za pravnika kot za pisatelja; 3. do 1848 zadnji razred šestletne gim-
nazije: končati retoriko (vsi poudarki so naši).
12 Temeljno razliko med logiko in argumentacijo oziroma formalno in neformalno logiko, kakor tudi neuporabnost
prve za analizo vsakdanje govorice lepo orišeta Žagar Ž. in Domajnko (2006: 46–47): »/T/eoretiki argumentacije prou-
čujejo, kako ljudje oblikujejo in razumejo argumente, kako jih branijo in zavračajo, medtem ko logike zanima izključno način, kako
so sklepi izpeljani iz premis (argumentov). /…/ Logiki se pri svojem študiju sklepanja omejujejo le na formalno veljavnost ar-
gumentov, in jih vsakokratni proces sklepanja in kontekst, v katerem se to sklepanje dogaja, ne zanimata. Takšna omeji-
tev proučevanja argumentov in argumentiranja na formalne vzorce sklepanja seveda vodi do izločitve in zanemarja-
nja številnih pomembnih problemov diskurzivnega argumentiranja (argumentiranja v t. i. naravnem jeziku oziroma
v vsakdanji govorici).« (Vse poudarke sta označila avtorja.)
cirajo na golo estetsko formo (tj. element sloga), ali jo v celoti izpuščajo iz argumentativ-
nih analiz.11 A s to, sicer zanimivo problematiko, se na tem mestu ne bomo ukvarjali, ker
to ni namen našega pisanja. V pričujočem poglavju skušamo namreč orisati retorično-ar-
gumentativni model, ki je podlaga našega pojmovanja retorike in argumentacije ter njune
uporabe v okviru pedagoškega diskurza.
Najprej odgovorimo na morebitno vprašanje, zakaj sploh ločujemo med obema po-
ljema, ko obenem poudarjamo, da ju je treba razumeti združeno? Prvi razlog je v že zgo-
raj omenjeni tradiciji, ki je med drugim pripeljala do tega, da je argumentacija oziroma te-
orija argumentacije danes povsem samostojna disciplina, z lastnim teoretskim aparatom,
terminologijo in tradicijo preučevanja (ki je izšla iz polja formalne logike12). Če bi vse to
vključili v »retoriko«, ki je v teoretskem smislu prav tako samostojna disciplina ter zara-
di dolge in raznolike zgodovinske tradicije še obsežnejša, bi tvegali nepotrebno konceptu-
alno zmedo, prav tako bi morali nenehno pojasnjevati, kateremu od teoretskih polj posa-
mezne opredelitve pripadajo. Drugi razlog je povezan s prvim: če argumentacijo razume-
mo kot samostojni diskurzivni fenomen in se zavedamo njene komunikacijske vrednosti v
polju javnega (torej tudi v vzgoji in izobraževanju), potem jo je tudi zaradi didaktičnih ra-
zlogov smiselno razmejiti in obravnavati vzporedno s tem, kar ponuja retorična konceptu-
alna mreža. Pri tem seveda ne pristajamo na primerjalne vrednostne opredelitve, da je nek
diskurz »slaba« retorika in drugi »dobra« argumentacija, temveč skušamo olajšati iden-
tifikacijo, razumevanje in evalvacijo posameznih (tj. retoričnih in argumentativnih) feno-
menov v javnem diskurzu. Pri tem sta ključni dve izhodišči:
11 Tovrstno pojmovanje lepo razkrije tudi geslo »retorika«, kot ga najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki zra-
ven običajnih vrednostnih opredelitev, le-tej odreka tudi osnovno funkcijo – da gre za veščino uspešnega javnega pre-
pričevanja: retorika -e ž (o) 1. spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti, govorništvo: prevzela jih je njegova bleščeča
retorika; vaditi se v retoriki / študirati retoriko; pravila retorike; 2. knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govor-
jenje, izražanje; leporečje: za njegove spise sta značilni gostobesednost in retorika; govornik je zašel v patos in retoriko // govor-
jenje, izražanje sploh: taka retorika je bolj primerna za pravnika kot za pisatelja; 3. do 1848 zadnji razred šestletne gim-
nazije: končati retoriko (vsi poudarki so naši).
12 Temeljno razliko med logiko in argumentacijo oziroma formalno in neformalno logiko, kakor tudi neuporabnost
prve za analizo vsakdanje govorice lepo orišeta Žagar Ž. in Domajnko (2006: 46–47): »/T/eoretiki argumentacije prou-
čujejo, kako ljudje oblikujejo in razumejo argumente, kako jih branijo in zavračajo, medtem ko logike zanima izključno način, kako
so sklepi izpeljani iz premis (argumentov). /…/ Logiki se pri svojem študiju sklepanja omejujejo le na formalno veljavnost ar-
gumentov, in jih vsakokratni proces sklepanja in kontekst, v katerem se to sklepanje dogaja, ne zanimata. Takšna omeji-
tev proučevanja argumentov in argumentiranja na formalne vzorce sklepanja seveda vodi do izločitve in zanemarja-
nja številnih pomembnih problemov diskurzivnega argumentiranja (argumentiranja v t. i. naravnem jeziku oziroma
v vsakdanji govorici).« (Vse poudarke sta označila avtorja.)
