Page 25 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 25
, ki ga govorec preprosto uporabi kot »avtoriteto« za to, o čemer želi v dani situaciji
prepričati).16
Na drugi strani teoretiki retorični patos najpogosteje opredeljujejo kot govorčevo ma-
nipulacijo s čustvi poslušalcev. V antiki je veljal za splošno uveljavljeno sredstvo, s pomo-
čjo katerega je bilo mogoče ob argumentaciji legitimno poseči v mnenja oziroma sodbo po-
slušalcev. Definicijo retoričnega patosa lahko prav tako najdemo pri Aristotelu (Rh. 1.2.5
1356a14-19): »Na razpoloženje poslušalcev vplivamo, kadar jih govor privede v čustve-
no stanje. Kajti ne sodimo enako, če smo žalostni ali veseli, če smo prijateljsko ali sovražno
razpoloženi« (prevod in poudarki J. Ž.).17 S tole opredelitvijo (in analizo posameznik ču-
stev nadaljevanju) Aristotel v retoričnem kontekstu prikaže, kako si govorec lahko prido-
bi uvid v motiviranost ljudi za dejanja in sposobnost vzbujanja čustev pri poslušalcih, s či-
mer si lahko zagotovi želeno sodbo. To izhodišče je pomembno zlasti zato, da lahko ra-
zumemo, da 'čustvena manipulacija' v kontekstu retorike nima nujno slabšalnega pome-
na, temveč preprosto odraža rabo jezikovnih in nejezikovnih strategij, s pomočjo katerih
želi govorec neposredno vplivati na čustvena stanja svojih poslušalcev, zaradi katerih bi ti
(tako kot v primeru vključevanja etotičnih elementov) lažje sprejeli stališče, ki ga predsta-
vlja. Ali v nekoliko sodobnejši in splošnejši opredelitvi:
Ni se mogoče izogniti dejstvu, da govorci in pisci z namenom igrajo na čustva svojega občinstva
in to nam pomaga pojasniti tradicionalno nezaupanje do retorike in njenega povezovanja z neis-
krenostjo, iracionalnostjo in hujskaštvom. Kljub temu bi bilo nenavadno, da se ljudje, ki skušajo
prepričati, ne bi obračali na čustva občinstva! Ni se mogoče izogniti temu, da to, kako do pred-
meta razprave 'čutimo', združuje čustven odziv z racionalno in logično presojo. Nasprotna pred-
postavka je, da je cilj čustva izkrivljanje resničnosti naše percepcije; pravo vprašanje je, ali zmore-
mo ločiti med čustvom, ki megli predmet razprave, in čustvom, ki razjasnjuje in poglablja naše
razumevanje tega predmeta razprave. (Cockcroft in Cockcroft, 2005: 55)
Kljub temu, da smo sredstva prepričevanja predstavili v obliki samostojnih principov,
ethos, pathos in logos kot temeljna izhodišča v procesu prepričevanja delujejo »vedno in so-
časno, vendar na različne načine, in zato glede na kontekst rabe tudi v različnih razmer-
jih« (Žagar Ž. in Domajnko, 2006: 14). Od govorčeve ocene retorične situacije (kaj, kdaj,
komu in kje govori) je odvisno, kateremu sredstvu oziroma elementu prepričevanja bo na-
menil več prostora in kako jih bo med seboj kombiniral. Gre torej za simultan proces in s
16 Več o tako imenovanih etotičnih strategijah pišemo v razpravi z naslovom Retorika? Le v omejenih količinah, prosim! Štu-
dija dveh primerov slovenskega političnega govorništva (Žmavc 2009a).
17 Navedeni odlomek je sicer uvod v filozofovo daljšo razpravo o čustvih (Rh. 2.2-11 1378a30-1388b30), za katero pre-
učevalci pravijo, da je prva sistematična razprava o človeški psihologiji.
prepričati).16
Na drugi strani teoretiki retorični patos najpogosteje opredeljujejo kot govorčevo ma-
nipulacijo s čustvi poslušalcev. V antiki je veljal za splošno uveljavljeno sredstvo, s pomo-
čjo katerega je bilo mogoče ob argumentaciji legitimno poseči v mnenja oziroma sodbo po-
slušalcev. Definicijo retoričnega patosa lahko prav tako najdemo pri Aristotelu (Rh. 1.2.5
1356a14-19): »Na razpoloženje poslušalcev vplivamo, kadar jih govor privede v čustve-
no stanje. Kajti ne sodimo enako, če smo žalostni ali veseli, če smo prijateljsko ali sovražno
razpoloženi« (prevod in poudarki J. Ž.).17 S tole opredelitvijo (in analizo posameznik ču-
stev nadaljevanju) Aristotel v retoričnem kontekstu prikaže, kako si govorec lahko prido-
bi uvid v motiviranost ljudi za dejanja in sposobnost vzbujanja čustev pri poslušalcih, s či-
mer si lahko zagotovi želeno sodbo. To izhodišče je pomembno zlasti zato, da lahko ra-
zumemo, da 'čustvena manipulacija' v kontekstu retorike nima nujno slabšalnega pome-
na, temveč preprosto odraža rabo jezikovnih in nejezikovnih strategij, s pomočjo katerih
želi govorec neposredno vplivati na čustvena stanja svojih poslušalcev, zaradi katerih bi ti
(tako kot v primeru vključevanja etotičnih elementov) lažje sprejeli stališče, ki ga predsta-
vlja. Ali v nekoliko sodobnejši in splošnejši opredelitvi:
Ni se mogoče izogniti dejstvu, da govorci in pisci z namenom igrajo na čustva svojega občinstva
in to nam pomaga pojasniti tradicionalno nezaupanje do retorike in njenega povezovanja z neis-
krenostjo, iracionalnostjo in hujskaštvom. Kljub temu bi bilo nenavadno, da se ljudje, ki skušajo
prepričati, ne bi obračali na čustva občinstva! Ni se mogoče izogniti temu, da to, kako do pred-
meta razprave 'čutimo', združuje čustven odziv z racionalno in logično presojo. Nasprotna pred-
postavka je, da je cilj čustva izkrivljanje resničnosti naše percepcije; pravo vprašanje je, ali zmore-
mo ločiti med čustvom, ki megli predmet razprave, in čustvom, ki razjasnjuje in poglablja naše
razumevanje tega predmeta razprave. (Cockcroft in Cockcroft, 2005: 55)
Kljub temu, da smo sredstva prepričevanja predstavili v obliki samostojnih principov,
ethos, pathos in logos kot temeljna izhodišča v procesu prepričevanja delujejo »vedno in so-
časno, vendar na različne načine, in zato glede na kontekst rabe tudi v različnih razmer-
jih« (Žagar Ž. in Domajnko, 2006: 14). Od govorčeve ocene retorične situacije (kaj, kdaj,
komu in kje govori) je odvisno, kateremu sredstvu oziroma elementu prepričevanja bo na-
menil več prostora in kako jih bo med seboj kombiniral. Gre torej za simultan proces in s
16 Več o tako imenovanih etotičnih strategijah pišemo v razpravi z naslovom Retorika? Le v omejenih količinah, prosim! Štu-
dija dveh primerov slovenskega političnega govorništva (Žmavc 2009a).
17 Navedeni odlomek je sicer uvod v filozofovo daljšo razpravo o čustvih (Rh. 2.2-11 1378a30-1388b30), za katero pre-
učevalci pravijo, da je prva sistematična razprava o človeški psihologiji.
