Page 23 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 23
– temeljna definicije retorike, kot veščine uspešnega javnega prepričevanja, ki omogoča,
da argumentacijo razumemo v kontekstu retorike kot posebno vrsto prepričevanja, in
– koncept o retoričnih sredstvih prepričevanja (pisteis), ki argumentacijo opredeljuje
kot enega od treh možnih načinov prepričevanja.
Sodobna klasična retorična teorija sredstva prepričevanja opredeljuje v smislu treh raz-
ličnih prepričevalnih postopkov oziroma strategij (prim. Tindale, 2000). Pri tem običaj-
no izhaja iz konceptualno najbolj izpopolnjenega antičnega modela sredstev prepričeva-
nja, za katerega velja Aristotelova opredelitev v Retoriki.13 Slednja na antično retorično te-
orijo in prakso sicer ni vplivala neposredno, temveč le posredno v okviru kasnejših peripa-
tetiških interpretacij, ki so postale sestavni del retorične tradicije. Za označevanje retorič-
nih sredstev prepričevanja so se v antiki že pred Aristotelom (pa tudi po njem) uporablja-
li konceptualno in semantično sicer raznoliki pojmi, ki jih v sodobnem preučevanju kla-
sične retorike zaznamujemo s termini logos, ethos in pathos. Če jih opredelimo v kontekstu
tradicionalnega retoričnega komunikacijskega modela govorec-govor/besedilo-poslušalci :
ethos-logos-pathos (Wisse, 1989: 6), lahko ugotovimo, da imajo te strategije enako funkci-
jo (»prepričati«), a različna izhodišča (»kako prepričati«). Logos v retoriki tako velja za
postopek, ki je najtesneje povezan z govorom/besedilom in katerega temeljno lastnost za-
znamuje uporaba argumentativnih orodij, ki izhajajo iz procesov razumskega sklepanja in
so podvržena pravilom in oblikam veljavnega argumentiranja.14 Zanje je značilno, da jih
kot take v konstrukciji govora predvidi tako govorec, kakor jih v takšni obliki prepozna-
jo tudi poslušalci. Pravila in postopki argumentiranja so namreč neodvisni tako od prvega
kot od drugih, saj mora argumentacija »vedno upoštevati enaka osnovna pravila, ne glede
na publiko in ne glede na to, kdo argumentira« (Žagar Ž. in Domajnko, 2066: 43). Upo-
raba prepričevalnih postopkov, ki jih običajno opredeljujemo z izrazoma ethos (ali retorič-
ni etos) in pathos (ali retorični patos), je prav tako posledica govorčevega razumskega premi-
13 V okviru zunanjih (písteis átekhnoi) in notranjih sredstev prepričevanja (písteis énteknoi), Aristotel (Rh. 1.2.3 1356a1–4)
slednja opredeli takole: »Obstajajo tri vrste sredstev prepričevanja, ki jih je mogoče doseči z govorom: ta, ki obstajajo
v značaju govorca, ta, ki privedejo poslušalca v neko razpoloženje, in ta, ki v samem govoru nekaj dokazujejo ali se zdi,
da dokazujejo.« (Prevod J. Ž.)
14 V retorični teoriji so to zlasti pravila, ki veljajo za silogistiko, s poudarkom, da za retorično sklepanje ne velja nujno
resničnost temveč le verjetnost premis in sklepov v danem trenutku/kontekstu retorične situacije. Danes daleč najbolj
razširjeni in uporabni kriteriji za presojo veljavnosti argumentacije, ki jih je mogoče obravnavati skupaj z retoričnimi
koncepti, izhajajo iz neformalne logike in temeljijo na ocenjevanju sprejemljivosti, relevantnosti in zadostnosti argumen-
tov za dani sklep (Johnson in Blair, 1987; Govier, 2005).
da argumentacijo razumemo v kontekstu retorike kot posebno vrsto prepričevanja, in
– koncept o retoričnih sredstvih prepričevanja (pisteis), ki argumentacijo opredeljuje
kot enega od treh možnih načinov prepričevanja.
Sodobna klasična retorična teorija sredstva prepričevanja opredeljuje v smislu treh raz-
ličnih prepričevalnih postopkov oziroma strategij (prim. Tindale, 2000). Pri tem običaj-
no izhaja iz konceptualno najbolj izpopolnjenega antičnega modela sredstev prepričeva-
nja, za katerega velja Aristotelova opredelitev v Retoriki.13 Slednja na antično retorično te-
orijo in prakso sicer ni vplivala neposredno, temveč le posredno v okviru kasnejših peripa-
tetiških interpretacij, ki so postale sestavni del retorične tradicije. Za označevanje retorič-
nih sredstev prepričevanja so se v antiki že pred Aristotelom (pa tudi po njem) uporablja-
li konceptualno in semantično sicer raznoliki pojmi, ki jih v sodobnem preučevanju kla-
sične retorike zaznamujemo s termini logos, ethos in pathos. Če jih opredelimo v kontekstu
tradicionalnega retoričnega komunikacijskega modela govorec-govor/besedilo-poslušalci :
ethos-logos-pathos (Wisse, 1989: 6), lahko ugotovimo, da imajo te strategije enako funkci-
jo (»prepričati«), a različna izhodišča (»kako prepričati«). Logos v retoriki tako velja za
postopek, ki je najtesneje povezan z govorom/besedilom in katerega temeljno lastnost za-
znamuje uporaba argumentativnih orodij, ki izhajajo iz procesov razumskega sklepanja in
so podvržena pravilom in oblikam veljavnega argumentiranja.14 Zanje je značilno, da jih
kot take v konstrukciji govora predvidi tako govorec, kakor jih v takšni obliki prepozna-
jo tudi poslušalci. Pravila in postopki argumentiranja so namreč neodvisni tako od prvega
kot od drugih, saj mora argumentacija »vedno upoštevati enaka osnovna pravila, ne glede
na publiko in ne glede na to, kdo argumentira« (Žagar Ž. in Domajnko, 2066: 43). Upo-
raba prepričevalnih postopkov, ki jih običajno opredeljujemo z izrazoma ethos (ali retorič-
ni etos) in pathos (ali retorični patos), je prav tako posledica govorčevega razumskega premi-
13 V okviru zunanjih (písteis átekhnoi) in notranjih sredstev prepričevanja (písteis énteknoi), Aristotel (Rh. 1.2.3 1356a1–4)
slednja opredeli takole: »Obstajajo tri vrste sredstev prepričevanja, ki jih je mogoče doseči z govorom: ta, ki obstajajo
v značaju govorca, ta, ki privedejo poslušalca v neko razpoloženje, in ta, ki v samem govoru nekaj dokazujejo ali se zdi,
da dokazujejo.« (Prevod J. Ž.)
14 V retorični teoriji so to zlasti pravila, ki veljajo za silogistiko, s poudarkom, da za retorično sklepanje ne velja nujno
resničnost temveč le verjetnost premis in sklepov v danem trenutku/kontekstu retorične situacije. Danes daleč najbolj
razširjeni in uporabni kriteriji za presojo veljavnosti argumentacije, ki jih je mogoče obravnavati skupaj z retoričnimi
koncepti, izhajajo iz neformalne logike in temeljijo na ocenjevanju sprejemljivosti, relevantnosti in zadostnosti argumen-
tov za dani sklep (Johnson in Blair, 1987; Govier, 2005).
