Page 20 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 20
– elocutio (ubesedovanje izbranih argumentov, ki vključuje dve temeljni izhodišči: vir-
tutes dicendi (vrline govora: jezikovna pravilnost, jasnost, primernost, okras, jedrna-
tost) in genera elocutionis (vrste sloga: preprosti, srednji, vzvišeni));
– memoria (principi pomnjenja besedila) in
– actio (elementi govorniškega nastopa).5
Zanimivo in za današnjo rabo bistvenega pomena je, da so officia že od antike naprej
predstavljala enega ključnih modelov tako za raziskovanje retoričnih fenomenov, kakor so
nudila učinkovita orodja za praktično obvladovanje veščine. Pri tem je treba omeniti še
vsaj dva koncepta, ki izvirata iz antičnih časov in danes zasedata pomembno mesto v re-
torični teoriji in praksi. To sta retorična situacija in kontroverza. Retorična ali tudi govor-
niška situacija predstavlja situacijski vidik govora in pomeni govorčevo predhodno oce-
no, kje, kdaj in komu bo govoril o tem, o čemer želi prepričati svoje občinstvo. Od celovi-
tega upoštevanja tovrstnih okoliščin (tj. kraja, časa, občinstva in »aktualnosti« teme) sta
namreč močno odvisni njegovi priprava (izbor, ureditev, ubeseditev in načrt predstavitve
argumentov) in dejanska izvedba govora. Prav tako mora upoštevati možnost, da se bodo
okoliščine v času njegovega nastopa povsem spremenile, kar z drugimi besedami pome-
ni, da mora imeti na voljo več »scenarijev«, prav tako mora biti izurjen v zmožnosti pri-
lagajanja oziroma improvizaciji.6 Kontroverzo v antični retorični teoriji najdemo v obli-
ki različnih pojmov,7 medtem ko je v sodobni retorični teoriji to eno od izhodišč, ki omo-
goča govorčevo pripravo na iskanje argumentov. Gre namreč za govorčevo zavedanje, da
je o nečem sploh mogoče, smiselno in/ali primerno javno razpravljati ter da obstajata o isti
temi/problemu vedno vsaj dve nasprotni, a enakovredni stališči, ki ju je mogoče podpre-
ti ali zavrniti z argumenti, ki v okviru kontroverze predstavljajo enega od postopkov njene-
5 Za zgoščen pregled officia in posameznih elementov glej Barthes (1990) ter Crowley in Hawhee (2004); za prikaz iz-
branih konceptov, kot so, denimo, staseis, topoi in pisteis glej Žagar Ž. in Schlamberger Brezar (2009) in Žmavc (2008a,
2008b, 2009a, 2009b, 2011).
6 Antični teoretiki so ta koncept označevali z grško besedo kairós ('pravi, ugoden trenutek/čas').
7 Izraz, kot se uporablja danes, torej kontroverza ali spor (angl. controversy), v antiki najdemo v kontekstu specifične
govorniške vaje. Controversia in suasoria (s skupnim imenom declamatio) sta veljali za dva tipa posebnih govorniških vaj
v konstrukciji in predstavitvi govora na vnaprej določeno temo v okviru govorniškega izobraževanja vse od 1. stol. n.
št. naprej, a izvirata iz grške tradicije govorniških vaj v splošnih in posebnih temah (thesis, hypothesis). Suasoria je bila
(od)svetovalni govor posameznim zgodovinskim ali mitološkim osebam v namišljenih situacijah (npr. ali bi se mora-
lo 300 Spartancev pri Termopilah boriti s Perzijci ali bi morali pobegniti). Controversia je sodila v zvrst sodnega govo-
ra in je predstavljala namišljen sodni proces, v katerem so učenci nastopali bodisi kot tožniki bodisi kot branilci v na-
mišljenih pravnih situacijah (npr. ali je vojak kriv skrunitve pokojnika, ker se je pogumno boril z orožjem, ki ga je vzel
iz groba, potem ko je izgubil svoje orožje).
tutes dicendi (vrline govora: jezikovna pravilnost, jasnost, primernost, okras, jedrna-
tost) in genera elocutionis (vrste sloga: preprosti, srednji, vzvišeni));
– memoria (principi pomnjenja besedila) in
– actio (elementi govorniškega nastopa).5
Zanimivo in za današnjo rabo bistvenega pomena je, da so officia že od antike naprej
predstavljala enega ključnih modelov tako za raziskovanje retoričnih fenomenov, kakor so
nudila učinkovita orodja za praktično obvladovanje veščine. Pri tem je treba omeniti še
vsaj dva koncepta, ki izvirata iz antičnih časov in danes zasedata pomembno mesto v re-
torični teoriji in praksi. To sta retorična situacija in kontroverza. Retorična ali tudi govor-
niška situacija predstavlja situacijski vidik govora in pomeni govorčevo predhodno oce-
no, kje, kdaj in komu bo govoril o tem, o čemer želi prepričati svoje občinstvo. Od celovi-
tega upoštevanja tovrstnih okoliščin (tj. kraja, časa, občinstva in »aktualnosti« teme) sta
namreč močno odvisni njegovi priprava (izbor, ureditev, ubeseditev in načrt predstavitve
argumentov) in dejanska izvedba govora. Prav tako mora upoštevati možnost, da se bodo
okoliščine v času njegovega nastopa povsem spremenile, kar z drugimi besedami pome-
ni, da mora imeti na voljo več »scenarijev«, prav tako mora biti izurjen v zmožnosti pri-
lagajanja oziroma improvizaciji.6 Kontroverzo v antični retorični teoriji najdemo v obli-
ki različnih pojmov,7 medtem ko je v sodobni retorični teoriji to eno od izhodišč, ki omo-
goča govorčevo pripravo na iskanje argumentov. Gre namreč za govorčevo zavedanje, da
je o nečem sploh mogoče, smiselno in/ali primerno javno razpravljati ter da obstajata o isti
temi/problemu vedno vsaj dve nasprotni, a enakovredni stališči, ki ju je mogoče podpre-
ti ali zavrniti z argumenti, ki v okviru kontroverze predstavljajo enega od postopkov njene-
5 Za zgoščen pregled officia in posameznih elementov glej Barthes (1990) ter Crowley in Hawhee (2004); za prikaz iz-
branih konceptov, kot so, denimo, staseis, topoi in pisteis glej Žagar Ž. in Schlamberger Brezar (2009) in Žmavc (2008a,
2008b, 2009a, 2009b, 2011).
6 Antični teoretiki so ta koncept označevali z grško besedo kairós ('pravi, ugoden trenutek/čas').
7 Izraz, kot se uporablja danes, torej kontroverza ali spor (angl. controversy), v antiki najdemo v kontekstu specifične
govorniške vaje. Controversia in suasoria (s skupnim imenom declamatio) sta veljali za dva tipa posebnih govorniških vaj
v konstrukciji in predstavitvi govora na vnaprej določeno temo v okviru govorniškega izobraževanja vse od 1. stol. n.
št. naprej, a izvirata iz grške tradicije govorniških vaj v splošnih in posebnih temah (thesis, hypothesis). Suasoria je bila
(od)svetovalni govor posameznim zgodovinskim ali mitološkim osebam v namišljenih situacijah (npr. ali bi se mora-
lo 300 Spartancev pri Termopilah boriti s Perzijci ali bi morali pobegniti). Controversia je sodila v zvrst sodnega govo-
ra in je predstavljala namišljen sodni proces, v katerem so učenci nastopali bodisi kot tožniki bodisi kot branilci v na-
mišljenih pravnih situacijah (npr. ali je vojak kriv skrunitve pokojnika, ker se je pogumno boril z orožjem, ki ga je vzel
iz groba, potem ko je izgubil svoje orožje).
