Page 21 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 21
razreševanja. Prav retorična situacija in kontroverza kot koncepta lepo osvetljujeta bi-
stvo retorike: to sta njena povezanost z neposrednim kontekstom, v katerem se govor »od-
igrava«, in posledično razumevanje »resničnosti« argumentov skozi prizmo verjetnosti.
Oboje (še) danes pogosto predstavlja enega od razlogov za negativno pojmovanje veščine
prepričevanja. Če izhajamo iz vrednostno nevtralnega pojmovanja retorike kot discipli-
ne, lahko iz različnih perspektiv, ki smo jih pravkar orisali, retoriko razumemo kot mre-
žo konceptov, pojmov in idej, ki omogočajo na eni strani konstrukcijo prepričljivih besedil,
obenem pa imajo isti koncepti tudi analitično vrednost, saj je z njihovo pomočjo mogoče
kritično brati, razumeti in celovito interpretirati vsakršno že ustvarjeno besedilo, govor,
komunikacijo.8
Sedaj, ko smo zelo na hitro orisali temeljna izhodišča retorične mreže,9 ne bo odveč,
če na kratko opredelimo še dvojico retorika – argumentacija, ki jo uporabljamo tudi v na-
šem raziskovanju in analizi. Omenili smo že, da obstaja tudi v Sloveniji zelo razširjeno poj-
movanje retorike in argumentacije, ki prvi pridaja negativno in drugi pozitivno pomen-
sko konotacijo. Ta vrednostni razkol med obema poljema ima sicer dolgo zgodovinsko tra-
dicijo, ki izvira iz antičnih časov in ki je zaznamoval pojmovanje retorike v njeni celotni
zgodovini (a ne le retorike, temveč humanistiko na sploh).10 Tovrstno dihotomijo še ve-
dno najdemo tudi v sodobnih teorijah (zlasti na področju formalne logike in deloma tudi
nekaterih teorij argumentacije), kakor tudi v tako imenovanem vsakdanjem pojmovanju.
Argumentacija ima danes marsikje tako položaj edine legitimne diskurzivne prakse v po-
lju javnega, ki jo določata dva kriterija – razumskost in resnica, medtem ko velja retorika
za nelegitimno, manjvredno prakso, ki jo določajo nerazumskost, neresnica in celo prevara.
Pogosto srečamo tudi pojmovanja, da je vse, kar je retorika, že tudi argumentacija, na dru-
gi strani pa lahko najdemo opredelitve, ki tako imenovano »slabo argumentacijo« ime-
8 Na to opozarja tudi Igor Ž. Žagar, ko pravi, da »retorika ni nikoli sama sebi namen. Je nujna pomožna veda za vse dru-
ge vede, ki jim lahko učinkovito pomaga pri organizaciji njihove vednosti, materiala, kakor tudi pri prezentaciji tega
materiala« (2006: 103; poudarki so avtorjevi.). O praktični uporabi nekaterih konceptov pišemo več v poglavju Pri-
meri dobre prakse, medtem ko je primere sistematične aplikacije retorične mreže v didaktično prakso mogoče najti v
Corbett in Connors (1999) ter v Crowley in Hawhee (2004). Pri tem velja opozoriti, da se posamezni tovrstni priroč-
niki med seboj pogosto razlikujejo v interpretaciji oziroma razumevanju posameznih retoričnih in argumentativnih
konceptov, zato je bralčevo/uporabnikovo predhodno poznavanje retorične teorije in njene zgodovine ključnega po-
mena za njihovo ustrezno vrednotenje.
9 Zgoščen, a zelo dosleden teoretski prikaz retoričnih konceptov v obliki mreže je mogoče najti v Barthes (1990: 54–103).
10 Povedano nekoliko natančneje, vrednostna razmejitev med retoriko in argumentacijo izhaja zlasti iz Platonovih in
Aristotelovih kritičnih ocen sofističnih retoričnih naukov in praks ter Aristotelove tridelne teorije sklepanja in argu-
mentacije.
stvo retorike: to sta njena povezanost z neposrednim kontekstom, v katerem se govor »od-
igrava«, in posledično razumevanje »resničnosti« argumentov skozi prizmo verjetnosti.
Oboje (še) danes pogosto predstavlja enega od razlogov za negativno pojmovanje veščine
prepričevanja. Če izhajamo iz vrednostno nevtralnega pojmovanja retorike kot discipli-
ne, lahko iz različnih perspektiv, ki smo jih pravkar orisali, retoriko razumemo kot mre-
žo konceptov, pojmov in idej, ki omogočajo na eni strani konstrukcijo prepričljivih besedil,
obenem pa imajo isti koncepti tudi analitično vrednost, saj je z njihovo pomočjo mogoče
kritično brati, razumeti in celovito interpretirati vsakršno že ustvarjeno besedilo, govor,
komunikacijo.8
Sedaj, ko smo zelo na hitro orisali temeljna izhodišča retorične mreže,9 ne bo odveč,
če na kratko opredelimo še dvojico retorika – argumentacija, ki jo uporabljamo tudi v na-
šem raziskovanju in analizi. Omenili smo že, da obstaja tudi v Sloveniji zelo razširjeno poj-
movanje retorike in argumentacije, ki prvi pridaja negativno in drugi pozitivno pomen-
sko konotacijo. Ta vrednostni razkol med obema poljema ima sicer dolgo zgodovinsko tra-
dicijo, ki izvira iz antičnih časov in ki je zaznamoval pojmovanje retorike v njeni celotni
zgodovini (a ne le retorike, temveč humanistiko na sploh).10 Tovrstno dihotomijo še ve-
dno najdemo tudi v sodobnih teorijah (zlasti na področju formalne logike in deloma tudi
nekaterih teorij argumentacije), kakor tudi v tako imenovanem vsakdanjem pojmovanju.
Argumentacija ima danes marsikje tako položaj edine legitimne diskurzivne prakse v po-
lju javnega, ki jo določata dva kriterija – razumskost in resnica, medtem ko velja retorika
za nelegitimno, manjvredno prakso, ki jo določajo nerazumskost, neresnica in celo prevara.
Pogosto srečamo tudi pojmovanja, da je vse, kar je retorika, že tudi argumentacija, na dru-
gi strani pa lahko najdemo opredelitve, ki tako imenovano »slabo argumentacijo« ime-
8 Na to opozarja tudi Igor Ž. Žagar, ko pravi, da »retorika ni nikoli sama sebi namen. Je nujna pomožna veda za vse dru-
ge vede, ki jim lahko učinkovito pomaga pri organizaciji njihove vednosti, materiala, kakor tudi pri prezentaciji tega
materiala« (2006: 103; poudarki so avtorjevi.). O praktični uporabi nekaterih konceptov pišemo več v poglavju Pri-
meri dobre prakse, medtem ko je primere sistematične aplikacije retorične mreže v didaktično prakso mogoče najti v
Corbett in Connors (1999) ter v Crowley in Hawhee (2004). Pri tem velja opozoriti, da se posamezni tovrstni priroč-
niki med seboj pogosto razlikujejo v interpretaciji oziroma razumevanju posameznih retoričnih in argumentativnih
konceptov, zato je bralčevo/uporabnikovo predhodno poznavanje retorične teorije in njene zgodovine ključnega po-
mena za njihovo ustrezno vrednotenje.
9 Zgoščen, a zelo dosleden teoretski prikaz retoričnih konceptov v obliki mreže je mogoče najti v Barthes (1990: 54–103).
10 Povedano nekoliko natančneje, vrednostna razmejitev med retoriko in argumentacijo izhaja zlasti iz Platonovih in
Aristotelovih kritičnih ocen sofističnih retoričnih naukov in praks ter Aristotelove tridelne teorije sklepanja in argu-
mentacije.
