Page 18 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 18
/P/olje vseh razpoložljivih virov, ki jih ljudje med seboj delimo za to, da drug v drugem ustvarjamo učinke:
učinke, ki so etični (vključujejo vse o značaju), praktični (vključujejo politično), čustveni (vklju-
čujejo estetsko) in intelektualni (vključujejo vse akademske discipline). Gre za polje vseh razpo-
ložljivih 'znakov', ki jih uporabljamo pri komuniciranju, bodisi učinkovito ali površno, etično ali
nemoralno. V svoji najgrši podobi je /retorika; op. J. Ž./ najbolj škodljiv učitelj – razen nasilja.
Toda v svoji najlepši podobi – ko se naučimo poslušati 'drugega', nato poslušamo sebe in se tako
uspemo odzvati na način, ki ustvarja pristen dialog – je to naš primarni vir za izogibanje nasilju in
za krepitev skupnosti. (Booth, 2004: xi; vsi poudarki so avtorjevi.)
Prav zaradi tako razumljene razsežnosti vloge in pomena retorike ni nenavadno, da
jo v zvezi z ugledom spremljajo nenehni padci in vzponi, ki so številnejši in bolj intenziv-
ni kot pri kateri koli drugi disciplini: od začetka in vsesplošnega razcveta v antiki, do po-
časnega propadanja vse od renesanse do 19. stoletja in ponovnega preporoda v 20. in 21.
stoletju. Obenem je za retoriko vedno veljalo, da je vsaj nekoliko kontroverzno tudi njeno
preučevanje, saj se zaradi neizogibne vpetosti v družbeni in kulturni prostor, ne more pov-
sem izogniti vsakokratnemu vrednotenju veščine, ki je najtesneje povezana z vplivanjem
na človekovo mišljenje in delovanje v skupnosti – z javnim prepričevanjem. Toda ne gle-
de na splošno znano problematičnost vrednotenja retorike skozi različna časovna obdobja
je danes njeno poznavanje ključnega pomena, saj je kakovost našega vsakdanjega življenja
(še vedno) presenetljivo močno odvisna od kakovosti naše retorike, prav tako številne zna-
čilnosti naše literature, izobraževanja, naših institucij govorice vidimo v drugačni luči ali
drugače razumemo, če dobro poznamo »retorični kod, ki je naši kulturi dal njeno govo-
rico« (Barthes, 1990: 104). Zato morda ne bo tako odveč, če na tem mestu navedemo si-
cer slikovit, a pomenljiv Boothov zaključek o vlogi, ki jo imajo in jo bodo imeli v sodobni
družbi dobro poznavanje, kvalitetno poučevanje in vztrajno urjenje v retoriki: »Če se ne
bomo pozorneje posvečali izboljševanju naše komunikacije na vseh ravneh življenja, če ne
bomo skrbneje preučevali retoričnih strategij, od katerih smo vsi odvisni, zavestno, neza-
vedno ali podzavestno, bomo še naprej podlegali nepotrebnemu nasilju, izgubi potencial-
nih prijateljev in propadanju skupnosti« (Booth, 2004: xii).
Paradoksalno (ali pa tudi ne), kljub naraščanju zanimanja za retoriko, ki je v svetu po-
novno oživelo v 20. in 21. stol. (prim. Kennedy, 2001: 320–331),3 se pri nas védenje in mi-
šljenje o tem, kaj je retorika, še vedno precej razlikujeta od ustreznih opredelitev, ki so se
uveljavile v sodobnem raziskovanju in praksi. Družboslovje in humanistika v slovenskem
3 Že najbolj okrnjen seznam temeljne literature bi tole opombo zelo podaljšal, zato na tem mestu omenimo le pred
kratkim izdano in zajetno delo Lunsford et al. (2009), ki zajema temeljit pregled vseh pomembnejših teoretskih razi-
skav v 20. in 21. stoletju.
učinke, ki so etični (vključujejo vse o značaju), praktični (vključujejo politično), čustveni (vklju-
čujejo estetsko) in intelektualni (vključujejo vse akademske discipline). Gre za polje vseh razpo-
ložljivih 'znakov', ki jih uporabljamo pri komuniciranju, bodisi učinkovito ali površno, etično ali
nemoralno. V svoji najgrši podobi je /retorika; op. J. Ž./ najbolj škodljiv učitelj – razen nasilja.
Toda v svoji najlepši podobi – ko se naučimo poslušati 'drugega', nato poslušamo sebe in se tako
uspemo odzvati na način, ki ustvarja pristen dialog – je to naš primarni vir za izogibanje nasilju in
za krepitev skupnosti. (Booth, 2004: xi; vsi poudarki so avtorjevi.)
Prav zaradi tako razumljene razsežnosti vloge in pomena retorike ni nenavadno, da
jo v zvezi z ugledom spremljajo nenehni padci in vzponi, ki so številnejši in bolj intenziv-
ni kot pri kateri koli drugi disciplini: od začetka in vsesplošnega razcveta v antiki, do po-
časnega propadanja vse od renesanse do 19. stoletja in ponovnega preporoda v 20. in 21.
stoletju. Obenem je za retoriko vedno veljalo, da je vsaj nekoliko kontroverzno tudi njeno
preučevanje, saj se zaradi neizogibne vpetosti v družbeni in kulturni prostor, ne more pov-
sem izogniti vsakokratnemu vrednotenju veščine, ki je najtesneje povezana z vplivanjem
na človekovo mišljenje in delovanje v skupnosti – z javnim prepričevanjem. Toda ne gle-
de na splošno znano problematičnost vrednotenja retorike skozi različna časovna obdobja
je danes njeno poznavanje ključnega pomena, saj je kakovost našega vsakdanjega življenja
(še vedno) presenetljivo močno odvisna od kakovosti naše retorike, prav tako številne zna-
čilnosti naše literature, izobraževanja, naših institucij govorice vidimo v drugačni luči ali
drugače razumemo, če dobro poznamo »retorični kod, ki je naši kulturi dal njeno govo-
rico« (Barthes, 1990: 104). Zato morda ne bo tako odveč, če na tem mestu navedemo si-
cer slikovit, a pomenljiv Boothov zaključek o vlogi, ki jo imajo in jo bodo imeli v sodobni
družbi dobro poznavanje, kvalitetno poučevanje in vztrajno urjenje v retoriki: »Če se ne
bomo pozorneje posvečali izboljševanju naše komunikacije na vseh ravneh življenja, če ne
bomo skrbneje preučevali retoričnih strategij, od katerih smo vsi odvisni, zavestno, neza-
vedno ali podzavestno, bomo še naprej podlegali nepotrebnemu nasilju, izgubi potencial-
nih prijateljev in propadanju skupnosti« (Booth, 2004: xii).
Paradoksalno (ali pa tudi ne), kljub naraščanju zanimanja za retoriko, ki je v svetu po-
novno oživelo v 20. in 21. stol. (prim. Kennedy, 2001: 320–331),3 se pri nas védenje in mi-
šljenje o tem, kaj je retorika, še vedno precej razlikujeta od ustreznih opredelitev, ki so se
uveljavile v sodobnem raziskovanju in praksi. Družboslovje in humanistika v slovenskem
3 Že najbolj okrnjen seznam temeljne literature bi tole opombo zelo podaljšal, zato na tem mestu omenimo le pred
kratkim izdano in zajetno delo Lunsford et al. (2009), ki zajema temeljit pregled vseh pomembnejših teoretskih razi-
skav v 20. in 21. stoletju.
