Page 17 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 17
aj besed o retoriki
in argumentaciji
Naj že uvodoma povemo, da v tem kratkem poglavju ne bomo govorili o zgodovini re-
torike in argumentacije ter o njunih raznolikih interpretacijah.1 Čeprav bi se tak pregled
lahko ponudil sam po sebi, bomo skušali zgolj nakazati razsežnosti obeh diskurzivnih
praks, ki so nedvomno zgodovinsko pogojene, in to okoliščino kontekstualizirati z nju-
nim sodobnim pojmovanjem v slovenskem vzgojno izobraževalnem prostoru.
Sloviti in že pokojni književni kritik Wayne C. Booth v svoji knjigi The Rhetoric of
Rhetoric: The Quest for Effective Communication pravi, da bi verjetno »težko našli disci-
plino z bolj zmedeno in daljšo zgodovino, kot jo ima retorika« (2004: 1). Kot samostojna
teoretska in praktična disciplina, ki jo je mogoče preučevati in poučevati, ima retorika na-
mreč zavidljivo več kot 2500 letno tradicijo. Ta »meta-govorica« (Barthes, 1990: 13), ki
je vzniknila iz družbeno političnih razmer v grških mestnih državah v 5. stoletju pr. n. št.
(zlasti zaradi vprašanj lastninskih pravic) in je postala ena temeljnih antičnih in srednje-
veških diskurzivnih praks, še danes v veliki meri določa različne družbene in kulturne fe-
nomene. Slednji vključujejo tako uspešno oziroma učinkovito komunikacijo v najširšem
smislu (katerih del predstavljajo konkretne tehnike prepričevanja), ali določajo specifič-
na diskurzivna polja (npr. politika, izobraževanje, znanost), kakor zadevajo tudi vprašanja
družbenih odnosov (morala, nadzor, moč, avtoriteta ipd). Kot pravi Booth, je retoriko (in
posledično tudi argumentacijo)2 treba razumeti kot:
1 Ker gre za izjemno dolgo tradicijo preučevanja, je seznam v svetu uveljavljenih del o zgodovini in razvoju retorike in
argumentacije izjemno dolg. Pregled nekaterih ključnih del je mogoče najti v Žmavc (2009b, 2011) in Domajnko in
Žagar (2006), medtem ko v slovenskem jeziku nikakor ne gre spregledati nekaterih prevodnih in izvirnih del za preu-
čevanje retorike in argumentacije, kot so Kennedy (2001), Barthes (1990), Ducrot (2009), Žagar Ž. in Schlamberger
Brezar (2009).
2 O tem, zakaj tudi slednjo, bomo spregovorili nekoliko kasneje.
in argumentaciji
Naj že uvodoma povemo, da v tem kratkem poglavju ne bomo govorili o zgodovini re-
torike in argumentacije ter o njunih raznolikih interpretacijah.1 Čeprav bi se tak pregled
lahko ponudil sam po sebi, bomo skušali zgolj nakazati razsežnosti obeh diskurzivnih
praks, ki so nedvomno zgodovinsko pogojene, in to okoliščino kontekstualizirati z nju-
nim sodobnim pojmovanjem v slovenskem vzgojno izobraževalnem prostoru.
Sloviti in že pokojni književni kritik Wayne C. Booth v svoji knjigi The Rhetoric of
Rhetoric: The Quest for Effective Communication pravi, da bi verjetno »težko našli disci-
plino z bolj zmedeno in daljšo zgodovino, kot jo ima retorika« (2004: 1). Kot samostojna
teoretska in praktična disciplina, ki jo je mogoče preučevati in poučevati, ima retorika na-
mreč zavidljivo več kot 2500 letno tradicijo. Ta »meta-govorica« (Barthes, 1990: 13), ki
je vzniknila iz družbeno političnih razmer v grških mestnih državah v 5. stoletju pr. n. št.
(zlasti zaradi vprašanj lastninskih pravic) in je postala ena temeljnih antičnih in srednje-
veških diskurzivnih praks, še danes v veliki meri določa različne družbene in kulturne fe-
nomene. Slednji vključujejo tako uspešno oziroma učinkovito komunikacijo v najširšem
smislu (katerih del predstavljajo konkretne tehnike prepričevanja), ali določajo specifič-
na diskurzivna polja (npr. politika, izobraževanje, znanost), kakor zadevajo tudi vprašanja
družbenih odnosov (morala, nadzor, moč, avtoriteta ipd). Kot pravi Booth, je retoriko (in
posledično tudi argumentacijo)2 treba razumeti kot:
1 Ker gre za izjemno dolgo tradicijo preučevanja, je seznam v svetu uveljavljenih del o zgodovini in razvoju retorike in
argumentacije izjemno dolg. Pregled nekaterih ključnih del je mogoče najti v Žmavc (2009b, 2011) in Domajnko in
Žagar (2006), medtem ko v slovenskem jeziku nikakor ne gre spregledati nekaterih prevodnih in izvirnih del za preu-
čevanje retorike in argumentacije, kot so Kennedy (2001), Barthes (1990), Ducrot (2009), Žagar Ž. in Schlamberger
Brezar (2009).
2 O tem, zakaj tudi slednjo, bomo spregovorili nekoliko kasneje.
