Page 99 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 99
De Catilinae coniuratione
pokaže v nadaljevanju, zlasti v 11.2, ni bila izkoriščena. Opis Katiline se
tako tesno naslanja na dualizem, ki ga je pripovedovalec polagoma zgradil
v prologu: (a) corpus – ingenium (b) bellum – pax.
(a) magna vi et animi et corporis ≠ ingenio malo pravoque
(b) corpus patiens … ≠ animus audax, subdolus, varius
Antiteza (a) na začetku Katilinovega opisa se v celoti naslanja na argu-
mentacijo iz prvega poglavja 1.1–1.4; antiteza (b) pa vsebinsko povzema di-
lemo, izraženo v 1.5–2.5; Katilinova oseba je popolna ilustracija tega, kar je
pripovedovalec argumentativno izvajal v prologu 1.1–3.2: njegove naravne
danosti (magna vis et animi et corporis) so mu dajale vse možnosti za egregia
facinora; v enem od prostorov, kjer si človek lahko prizadeva za gloria, na-
mreč bellum, dejansko tudi je izkazal virtus, na kar pripovedovalec nami-
gne z naštevanjem vrednot v vojaškem okolju: corpus patiens inediae, al-
goris, vigiliae (5.3). V javnem prostoru – in re publica servanda –, pa je iz-
kazal vse tiste moralne prvine, ki so diametralno nasprotje virtus, namreč:
animus audax, subdolus, varius, quoius rei lubet simulator ac dissimulator,
alieni adpetens, sui profusus, ardens in cupiditatibus; satis eloquentiae, sapi-
entiae parum.
5.5–5.8 Vastus animus inmoderata, incredibilia, nimis alta semper cupiebat.
Hunc post dominationem L. Sullae lubido maxuma invaserat rei publicae capi-
undae; neque id quibus modis adsequeretur, dum sibi regnum pararet, quicquam
pensi habebat. Agitabatur magis magisque in dies animus ferox inopia rei famili-
aris et conscientia scelerum, quae utraque iis artibus auxerat, quas supra memora-
vi. Incitabant praeterea conrupti civitatis mores, quos pessuma ac divorsa inter se
mala, luxuria atque avaritia, vexabant.99
V odlomku 5.5–5.8 pripovedovalec dovršni preteklik kot čas pripove-
di zamenja za nedovršni preteklik, s tem pa že preide v deskriptivni, histo-
rični način pripovedi: Vastus animus … semper cupiebat. Hunc … inva-
serat rei publicae capiundae; neque … quicquam pensi habebat. Agitaba-
tur … animus ferox … Incitabant … civitatis mores, quos … vexabant. Raba
nedovršnega preteklika pripovedovalca tesneje poveže z dogajanjem, ki ga
opisuje; tako nastane vtis, da pripovedovalec o njem poroča iz osebnih iz-
99 »Njegov pohlep ni poznal mere, hlepel je venomer po neverjetnem, nedosegljivem. Po Su-
lovi tiraniji se ga je polastila neizmerna sla po oblasti nad državo; niti malo ni pomišljal, s
kakšnimi sredstvi bi se do nje dokopal, da bi si le zagotovil položaj vladarja. V njegovi po-
divjanosti ga je iz dneva v dan vse bolj podžigala obubožanost družine in zavest o zločinski
preteklosti, lastnosti pa, ki sem jih omenil poprej, so to stanje še poslabšale. Poleg vsega tega
pa ga je spodbujala še vsesplošna izprijenost družbe, v kateri sta se razpasli dve najslabši in
nasprotujoči si pregrehi, razsipnost in lakomnost.«
pokaže v nadaljevanju, zlasti v 11.2, ni bila izkoriščena. Opis Katiline se
tako tesno naslanja na dualizem, ki ga je pripovedovalec polagoma zgradil
v prologu: (a) corpus – ingenium (b) bellum – pax.
(a) magna vi et animi et corporis ≠ ingenio malo pravoque
(b) corpus patiens … ≠ animus audax, subdolus, varius
Antiteza (a) na začetku Katilinovega opisa se v celoti naslanja na argu-
mentacijo iz prvega poglavja 1.1–1.4; antiteza (b) pa vsebinsko povzema di-
lemo, izraženo v 1.5–2.5; Katilinova oseba je popolna ilustracija tega, kar je
pripovedovalec argumentativno izvajal v prologu 1.1–3.2: njegove naravne
danosti (magna vis et animi et corporis) so mu dajale vse možnosti za egregia
facinora; v enem od prostorov, kjer si človek lahko prizadeva za gloria, na-
mreč bellum, dejansko tudi je izkazal virtus, na kar pripovedovalec nami-
gne z naštevanjem vrednot v vojaškem okolju: corpus patiens inediae, al-
goris, vigiliae (5.3). V javnem prostoru – in re publica servanda –, pa je iz-
kazal vse tiste moralne prvine, ki so diametralno nasprotje virtus, namreč:
animus audax, subdolus, varius, quoius rei lubet simulator ac dissimulator,
alieni adpetens, sui profusus, ardens in cupiditatibus; satis eloquentiae, sapi-
entiae parum.
5.5–5.8 Vastus animus inmoderata, incredibilia, nimis alta semper cupiebat.
Hunc post dominationem L. Sullae lubido maxuma invaserat rei publicae capi-
undae; neque id quibus modis adsequeretur, dum sibi regnum pararet, quicquam
pensi habebat. Agitabatur magis magisque in dies animus ferox inopia rei famili-
aris et conscientia scelerum, quae utraque iis artibus auxerat, quas supra memora-
vi. Incitabant praeterea conrupti civitatis mores, quos pessuma ac divorsa inter se
mala, luxuria atque avaritia, vexabant.99
V odlomku 5.5–5.8 pripovedovalec dovršni preteklik kot čas pripove-
di zamenja za nedovršni preteklik, s tem pa že preide v deskriptivni, histo-
rični način pripovedi: Vastus animus … semper cupiebat. Hunc … inva-
serat rei publicae capiundae; neque … quicquam pensi habebat. Agitaba-
tur … animus ferox … Incitabant … civitatis mores, quos … vexabant. Raba
nedovršnega preteklika pripovedovalca tesneje poveže z dogajanjem, ki ga
opisuje; tako nastane vtis, da pripovedovalec o njem poroča iz osebnih iz-
99 »Njegov pohlep ni poznal mere, hlepel je venomer po neverjetnem, nedosegljivem. Po Su-
lovi tiraniji se ga je polastila neizmerna sla po oblasti nad državo; niti malo ni pomišljal, s
kakšnimi sredstvi bi se do nje dokopal, da bi si le zagotovil položaj vladarja. V njegovi po-
divjanosti ga je iz dneva v dan vse bolj podžigala obubožanost družine in zavest o zločinski
preteklosti, lastnosti pa, ki sem jih omenil poprej, so to stanje še poslabšale. Poleg vsega tega
pa ga je spodbujala še vsesplošna izprijenost družbe, v kateri sta se razpasli dve najslabši in
nasprotujoči si pregrehi, razsipnost in lakomnost.«
