Page 97 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 97
De Catilinae coniuratione
bralcu sporočil še zadnjo nujno informacijo, preden konkretno odpre pro-
stor pripovedi.95
Prostor, v katerem se posameznik javno udejstvuje, tj. res publica, je
(zgodovinopisni) pripovedovalec že opredelil kot bistveno težavnejši celo
od bojnega polja (2.3–2.5), saj je to očitno prostor, v katerem so prisotne
malae artes, ki lahko kadar koli nadomestijo bonae artes; v svoji izkustve-
ni manifestaciji je to tudi potrdil in nato pokazal, kaj se je zgodilo v njego-
vem konkretnem primeru – namreč to, da je do prostora javnega udejstvo-
vanja zavzel kritično distanco (zgodovinopisnega pripovedovalca). V nada-
ljevanju pa pokaže, kaj se zgodi, če v tem se v tem prostoru znajde posame-
znik, ki nima enake naravne kapacitete za virtus – v tem primeru Katilina.
5.1–5.4 L. Catilina, nobili genere natus, fuit magna vi et animi et corporis, sed
ingenio malo pravoque. Huic ab adulescentia bella intestina, caedes, rapinae,
discordia civilis grata fuere ibique iuventutem suam exercuit. Corpus patiens
inediae, algoris, vigiliae supra quam cuiquam credibile est. Animus audax,
subdolus, varius, quoius rei lubet simulator ac dissimulator, alieni adpetens,
sui profusus, ardens in cupiditatibus; satis eloquentiae, sapientiae parum.96
Z napovedjo predmeta razprave v 4.5 de quouius hominis moribus pa-
uca prius explananda sunt pripovedovalec koncentracijo bralca še naprej
usmerja na težišče svoje pripovedi, ki jih je izpostavil v prologu, namreč
moralne kategorije – v tem primeru jih izpostavlja z izrazom mores, ki jih
naprej razvija v petem poglavju. Peto poglavje tako predstavlja vezni člen
med prologom in nadaljnjo pripovedjo, najprej poglavji »razširjenega uvo-
da« 6–12, ki so, kot bomo pokazali v nadaljevanju, prav tako osredotoče-
na na razvijanje posameznih moralnih konceptov.
Dikcija odlomka 5.1–5.8 namiguje, da je prologa de facto konec in da se
z njim začenja prava pripoved; pripovedovalec tu že zavzame izrazito zgo-
dovinopisno držo, kakršno bo vzdrževal skozi pripoved, ki sledi. Vendar pa
je peto poglavje v resnici še vedno prostor, kjer pripovedovalec, kakor bomo
pokazali v nadaljevanju, še vedno operira z istimi moralnimi koncepti in
na enak način, kot je to počel doslej v prologu. Za samo figuro pripovedo-
95 Čeprav v poglavju, ki sledi, tj. petem poglavju, še ni dejanski začetek pripovedi, kot bomo
pokazali v nadaljevanju.
96 »Lukij Katilina, mož plemenitega rodu, je bil silno telesno močan in trdnega značaja, a du-
hovno nizkoten in pokvarjen. Vse od rane mladosti je užival v notranjih razprtijah, moriji,
ropanju, razdoru med meščani in ob vsem tem je potratil svoja mlada leta. Njegovo telo je
prav neverjetno dobro prenašalo lakoto, mraz in pomanjkanje spanja. Njegov duh je bil dr-
zen, zvijačen, nestanoviten, zmožen vsakršnega pretvarjanja in hlinjenja, grabežljivo lako-
men tujega in zapravljivo malomaren do lastnega imetja, brez vsake mere v nasladah. Premo-
gel je še kar dovolj govorniškega daru, a prav malo preudarnosti.«
bralcu sporočil še zadnjo nujno informacijo, preden konkretno odpre pro-
stor pripovedi.95
Prostor, v katerem se posameznik javno udejstvuje, tj. res publica, je
(zgodovinopisni) pripovedovalec že opredelil kot bistveno težavnejši celo
od bojnega polja (2.3–2.5), saj je to očitno prostor, v katerem so prisotne
malae artes, ki lahko kadar koli nadomestijo bonae artes; v svoji izkustve-
ni manifestaciji je to tudi potrdil in nato pokazal, kaj se je zgodilo v njego-
vem konkretnem primeru – namreč to, da je do prostora javnega udejstvo-
vanja zavzel kritično distanco (zgodovinopisnega pripovedovalca). V nada-
ljevanju pa pokaže, kaj se zgodi, če v tem se v tem prostoru znajde posame-
znik, ki nima enake naravne kapacitete za virtus – v tem primeru Katilina.
5.1–5.4 L. Catilina, nobili genere natus, fuit magna vi et animi et corporis, sed
ingenio malo pravoque. Huic ab adulescentia bella intestina, caedes, rapinae,
discordia civilis grata fuere ibique iuventutem suam exercuit. Corpus patiens
inediae, algoris, vigiliae supra quam cuiquam credibile est. Animus audax,
subdolus, varius, quoius rei lubet simulator ac dissimulator, alieni adpetens,
sui profusus, ardens in cupiditatibus; satis eloquentiae, sapientiae parum.96
Z napovedjo predmeta razprave v 4.5 de quouius hominis moribus pa-
uca prius explananda sunt pripovedovalec koncentracijo bralca še naprej
usmerja na težišče svoje pripovedi, ki jih je izpostavil v prologu, namreč
moralne kategorije – v tem primeru jih izpostavlja z izrazom mores, ki jih
naprej razvija v petem poglavju. Peto poglavje tako predstavlja vezni člen
med prologom in nadaljnjo pripovedjo, najprej poglavji »razširjenega uvo-
da« 6–12, ki so, kot bomo pokazali v nadaljevanju, prav tako osredotoče-
na na razvijanje posameznih moralnih konceptov.
Dikcija odlomka 5.1–5.8 namiguje, da je prologa de facto konec in da se
z njim začenja prava pripoved; pripovedovalec tu že zavzame izrazito zgo-
dovinopisno držo, kakršno bo vzdrževal skozi pripoved, ki sledi. Vendar pa
je peto poglavje v resnici še vedno prostor, kjer pripovedovalec, kakor bomo
pokazali v nadaljevanju, še vedno operira z istimi moralnimi koncepti in
na enak način, kot je to počel doslej v prologu. Za samo figuro pripovedo-
95 Čeprav v poglavju, ki sledi, tj. petem poglavju, še ni dejanski začetek pripovedi, kot bomo
pokazali v nadaljevanju.
96 »Lukij Katilina, mož plemenitega rodu, je bil silno telesno močan in trdnega značaja, a du-
hovno nizkoten in pokvarjen. Vse od rane mladosti je užival v notranjih razprtijah, moriji,
ropanju, razdoru med meščani in ob vsem tem je potratil svoja mlada leta. Njegovo telo je
prav neverjetno dobro prenašalo lakoto, mraz in pomanjkanje spanja. Njegov duh je bil dr-
zen, zvijačen, nestanoviten, zmožen vsakršnega pretvarjanja in hlinjenja, grabežljivo lako-
men tujega in zapravljivo malomaren do lastnega imetja, brez vsake mere v nasladah. Premo-
gel je še kar dovolj govorniškega daru, a prav malo preudarnosti.«
