Page 102 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 102
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
daje vtis pravega initium narrandi,103 na videz zopet nimajo nobene prave
zveze s pripovedjo osrednjega pripovednega korpusa, zaradi česar peto po-
glavje na prvi pogled »obvisi« brez ustreznega sidrišča v celotni struktu-
ri, vendar smo ta pomislek ob analizi že zavrnili in pokazali, da peto po-
glavje v bistvu predstavlja vezivo med prologom 1.1–4.5 ter »razširjenim
prologom« in, kakor bomo pokazali v nadaljevanju, v kombinaciji s 14.
poglavjem bistven vsebinski dodatek, ki bralcu približa pripovedovalčevo
razumevanje osnovnih moralnih konceptov, ki jih je bil razvil v prologu
1.1–4.5, v povezavi s fenomenom posameznika, tj. Katiline, kot nasprotja
osnovnih vrednot, ki je simptomatično za opisovano zgodovinsko obdobje.
»Razširjeni prolog 6–13« predstavlja podoben moment kot t.i.
ἀρχαιολογία v Tukididovi Peloponeški vojni,104 na kar opozarjajo tudi oči-
tne vzporednice s posameznimi Tukididovimi mislimi,105 vendar je treba
posebej opozoriti, da imajo poglavja 6–13 predvsem to vlogo, da pripove-
dovalec še naprej utrjuje svojo avtoriteto; gre namreč za prostor, v katerem
še naprej razvija ključne moralno orientirane koncepte, ki jih je bil razvil
že v »prologu 1.1–4.5«, le da tam ohlapno in abstraktno, v »razširjenem
prologu 6–13« pa jih aplicira na historični pregled razvoja rimske države.
Funkcija opisa Katilinovega značaja v 5.1–5.8 je, kakor smo že opozo-
rili, povezava med pripovedovalčevim izvajanjem moralnih konceptov v
1.1–4.5, vendar pa ima obenem tudi to funkcijo, da skupaj s 14. poglavjem
deluje kot karakterizacija, ki »objema« celoten razširjeni prolog 6–13, ki
je zopet zastavljen. Strukturo razširjenega prologa, ki je, kakor bomo poka-
zali v nadaljevanju, znova zastavljen izrazito antitetično, lahko torej skupaj
s poglavji 5 in 14 skiciramo takole:
5.1–5.8 karakterizacija Katiline
6.1–9.5 vzpon države
10.1 vojna s Kartagino
10.2–13.5 razkroj države
14.1–14.7 karakterizacija Katiline
Razširjeni prolog je predvsem prostor, v katerem pripovedovalec izko-
risti priložnost, da poprej oblikovane moralne koncepte aplicira na histo-
rično materijo; vendar pa moramo kljub tej trditvi opozoriti, da je vsebi-
na tega razširjenega prologa »historična« samo toliko, kolikor se pripove-
103 L. Canfora, Il programma di Sallustio, Belfagor, rassegna di varia umanità 27 (1972), 144.
104 Th. 1.1–23.
105 Tako denimo izraz iz 6.5: Post … magisque dandis quam accipiundis beneficiis amicitias pa-
rabant, ki je tako rekoč prevedek Periklove misli v 2.40.4: καὶ τὰ ἐς ἀρετὴν ἐνηντιώμεθα τοῖς
πολλοῖς· οὐ γὰρ πάσχοντες εὖ, ἀλλὰ δρῶντες κτώμεθα τοὺς φίλους.
daje vtis pravega initium narrandi,103 na videz zopet nimajo nobene prave
zveze s pripovedjo osrednjega pripovednega korpusa, zaradi česar peto po-
glavje na prvi pogled »obvisi« brez ustreznega sidrišča v celotni struktu-
ri, vendar smo ta pomislek ob analizi že zavrnili in pokazali, da peto po-
glavje v bistvu predstavlja vezivo med prologom 1.1–4.5 ter »razširjenim
prologom« in, kakor bomo pokazali v nadaljevanju, v kombinaciji s 14.
poglavjem bistven vsebinski dodatek, ki bralcu približa pripovedovalčevo
razumevanje osnovnih moralnih konceptov, ki jih je bil razvil v prologu
1.1–4.5, v povezavi s fenomenom posameznika, tj. Katiline, kot nasprotja
osnovnih vrednot, ki je simptomatično za opisovano zgodovinsko obdobje.
»Razširjeni prolog 6–13« predstavlja podoben moment kot t.i.
ἀρχαιολογία v Tukididovi Peloponeški vojni,104 na kar opozarjajo tudi oči-
tne vzporednice s posameznimi Tukididovimi mislimi,105 vendar je treba
posebej opozoriti, da imajo poglavja 6–13 predvsem to vlogo, da pripove-
dovalec še naprej utrjuje svojo avtoriteto; gre namreč za prostor, v katerem
še naprej razvija ključne moralno orientirane koncepte, ki jih je bil razvil
že v »prologu 1.1–4.5«, le da tam ohlapno in abstraktno, v »razširjenem
prologu 6–13« pa jih aplicira na historični pregled razvoja rimske države.
Funkcija opisa Katilinovega značaja v 5.1–5.8 je, kakor smo že opozo-
rili, povezava med pripovedovalčevim izvajanjem moralnih konceptov v
1.1–4.5, vendar pa ima obenem tudi to funkcijo, da skupaj s 14. poglavjem
deluje kot karakterizacija, ki »objema« celoten razširjeni prolog 6–13, ki
je zopet zastavljen. Strukturo razširjenega prologa, ki je, kakor bomo poka-
zali v nadaljevanju, znova zastavljen izrazito antitetično, lahko torej skupaj
s poglavji 5 in 14 skiciramo takole:
5.1–5.8 karakterizacija Katiline
6.1–9.5 vzpon države
10.1 vojna s Kartagino
10.2–13.5 razkroj države
14.1–14.7 karakterizacija Katiline
Razširjeni prolog je predvsem prostor, v katerem pripovedovalec izko-
risti priložnost, da poprej oblikovane moralne koncepte aplicira na histo-
rično materijo; vendar pa moramo kljub tej trditvi opozoriti, da je vsebi-
na tega razširjenega prologa »historična« samo toliko, kolikor se pripove-
103 L. Canfora, Il programma di Sallustio, Belfagor, rassegna di varia umanità 27 (1972), 144.
104 Th. 1.1–23.
105 Tako denimo izraz iz 6.5: Post … magisque dandis quam accipiundis beneficiis amicitias pa-
rabant, ki je tako rekoč prevedek Periklove misli v 2.40.4: καὶ τὰ ἐς ἀρετὴν ἐνηντιώμεθα τοῖς
πολλοῖς· οὐ γὰρ πάσχοντες εὖ, ἀλλὰ δρῶντες κτώμεθα τοὺς φίλους.
