Page 95 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 95
De Catilinae coniuratione
pisni manifestaciji (z izjemo blažjega nihanja pripovednega gledišča v sme-
ri izkustvenega pripovedovalca povsem na začetku v 1.1 v izrazu ne vitam
silentio transeant veluti pecora) razvil moralni koncept virtus in opredelil
njegovo idejno polje, v katerega je umestil vsakršno posameznikovo delo-
vanje (2.7), v katerem se posameznikova kapaciteta za virtus manifestira
v obliki bonae artes. Obenem je pripovedovalec jasno nakazal, da vrhunec
človekovega delovanja predstavlja njegovo javno udejstvovanje v korist dr-
žave, bodisi v vojaškem smislu (1.5–2.2) bodisi njegovo udejstvovanje v ko-
rist države in foro (2.3–2.5). Ob delovanju na teh področjih, ki je skladno
z virtus, lahko posameznik doseže najvišji cilj, tj. gloria kot nasprotje nega-
tivne vrednote silentium (1.1–1.4). V idejno polje virtus kot formo javnega
udejstvovanja v korist države nazanje pripovedovalec umesti še zgodovino-
pisje (3.2), ki posamezniku zaradi svoje zahtevnosti prav tako omogoča ut
laudetur – da torej doseže gloria.
Ob razvijanju te argumentacije pripovedovalec pred bralcem pokaže,
da kompetentno razlikuje med diametralno nasprotnimi koncepti, ki jih
venomer zoperstavlja v vrsti antitez in tako širi ter vedno znova definira
ter redefinira idejno polje virtus; kot figura, ki dobro prepoznava te kon-
cepte in med njimi razlikuje, torej deluje kot moralna avtoriteta in ker te
koncepte očitno črpa iz tradicije, je zagotovljen tudi njen status intelektu-
alne avtoritete.
Vendar pa more pripovedovalec lastno figuro v koncepte, ki jih je raz-
vil v svoji zgodovinopisni manifestaciji, zares trdno umestiti šele takrat, ko
zgodovinopisno paradigmo zamenja za izkustveno, kar stori v odlomku
3.3–4.2. V tem odlomku namreč pred bralcem pokaže, da med koncepti,
ki jih je bil razvil, tako dobro razlikuje na podlagi izkustva:
zaradi svoje naravne naravnanosti k virtus (3.4–3.5);
zaradi svojih izkušenj pri delovanju in foro (3.3);
zaradi svojih neposrednih izkušenj z malae artes (3.3; 4.2);
zaradi neobremenjenosti s kariero v javnem udejstvovanju po umi-
ku v otium (4.2)
S tem je konkretizacija sicer abstraktnega pojma virtus zagotovljena v
dveh ozirih; najprej v smislu pojmovne predstave, ko pripovedovalec nani-
za nekaj primerov bonae artes, nato pa še v smislu nosilca teh vrednot. Zgo-
dovinopisni pripovedovalec, ali bolje rečeno, zgodovinopisna manifestaci-
ja pripovedovalca, je nujno bolj abstraktna kot njegova izkustvena manife-
stacija; z začasno oz. občasno zamenjavo zgodovinopisne paradigme z iz-
kustveno pripovedovalec doseže učinek, da je za bralca bolj otipljiv – da
skratka ne nastopa zgolj kot odmaknjena avtoriteta vsevednega pripovedo-
pisni manifestaciji (z izjemo blažjega nihanja pripovednega gledišča v sme-
ri izkustvenega pripovedovalca povsem na začetku v 1.1 v izrazu ne vitam
silentio transeant veluti pecora) razvil moralni koncept virtus in opredelil
njegovo idejno polje, v katerega je umestil vsakršno posameznikovo delo-
vanje (2.7), v katerem se posameznikova kapaciteta za virtus manifestira
v obliki bonae artes. Obenem je pripovedovalec jasno nakazal, da vrhunec
človekovega delovanja predstavlja njegovo javno udejstvovanje v korist dr-
žave, bodisi v vojaškem smislu (1.5–2.2) bodisi njegovo udejstvovanje v ko-
rist države in foro (2.3–2.5). Ob delovanju na teh področjih, ki je skladno
z virtus, lahko posameznik doseže najvišji cilj, tj. gloria kot nasprotje nega-
tivne vrednote silentium (1.1–1.4). V idejno polje virtus kot formo javnega
udejstvovanja v korist države nazanje pripovedovalec umesti še zgodovino-
pisje (3.2), ki posamezniku zaradi svoje zahtevnosti prav tako omogoča ut
laudetur – da torej doseže gloria.
Ob razvijanju te argumentacije pripovedovalec pred bralcem pokaže,
da kompetentno razlikuje med diametralno nasprotnimi koncepti, ki jih
venomer zoperstavlja v vrsti antitez in tako širi ter vedno znova definira
ter redefinira idejno polje virtus; kot figura, ki dobro prepoznava te kon-
cepte in med njimi razlikuje, torej deluje kot moralna avtoriteta in ker te
koncepte očitno črpa iz tradicije, je zagotovljen tudi njen status intelektu-
alne avtoritete.
Vendar pa more pripovedovalec lastno figuro v koncepte, ki jih je raz-
vil v svoji zgodovinopisni manifestaciji, zares trdno umestiti šele takrat, ko
zgodovinopisno paradigmo zamenja za izkustveno, kar stori v odlomku
3.3–4.2. V tem odlomku namreč pred bralcem pokaže, da med koncepti,
ki jih je bil razvil, tako dobro razlikuje na podlagi izkustva:
zaradi svoje naravne naravnanosti k virtus (3.4–3.5);
zaradi svojih izkušenj pri delovanju in foro (3.3);
zaradi svojih neposrednih izkušenj z malae artes (3.3; 4.2);
zaradi neobremenjenosti s kariero v javnem udejstvovanju po umi-
ku v otium (4.2)
S tem je konkretizacija sicer abstraktnega pojma virtus zagotovljena v
dveh ozirih; najprej v smislu pojmovne predstave, ko pripovedovalec nani-
za nekaj primerov bonae artes, nato pa še v smislu nosilca teh vrednot. Zgo-
dovinopisni pripovedovalec, ali bolje rečeno, zgodovinopisna manifestaci-
ja pripovedovalca, je nujno bolj abstraktna kot njegova izkustvena manife-
stacija; z začasno oz. občasno zamenjavo zgodovinopisne paradigme z iz-
kustveno pripovedovalec doseže učinek, da je za bralca bolj otipljiv – da
skratka ne nastopa zgolj kot odmaknjena avtoriteta vsevednega pripovedo-
