Page 98 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 98
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
valca je to ključnega pomena, saj tako še naprej deluje s pozicije moralne av-
toritete, ki se s pomočjo prepoznavanja karakternih pomanjkljivosti – pri
opisu Katiline jih bo nanizal kot etične koncepte, ki so diametralno na-
sprotni virtus, obenem pa bo naštel tudi malae artes –, nenehno umešča na
položaj nekoga, ki (tudi na podlagi osebnih izkušenj, na katere je opozoril
v 3.3–4.2) te pomanjkljivosti kompetentno prepoznava.
Posebno pozornost moramo nameniti izbiri časa pripovedi v pričujo-
čem odlomku; dovršni preteklik v 5.1–5.4, ki smo ga doslej srečali zgolj
občasno na mestih, kjer ga lahko označimo kot logični čas,97 in pa v od-
lomku 3.3–4.2, kjer govori izkustveni pripovedovalec, pa v tem odlom-
ku dosledna izbira dovršnega preteklika pri opisu osebe že jasno kaže, da
pripoved predstavlja dejstva iz preteklosti: L. Catilina … fuit magna vi …
Huic ab adulescentia bella intestina … grata fuere ibique iuventutem suam
exercuit (5.1–5.2). Kasneje znotraj tega odlomka (v 5.6–5.8) pripovedo-
valec že zaide v zgodovinopisni deskriptivni način, ko pri opisu dogajanja,
kot bomo opozorili v nadaljevanju, dosledno uporablja nedovršni prete-
klik. Prav zato bomo peto poglavje razdelili na dva dela: na opis Katilino-
vega značaja (5.1–5.4), pri katerem pripovedovalec argumente niza po isti
metodi kot v prvem delu prologa, in na opis razmer (5.5–5.9), katerega za-
četek označuje zamenjava časa pripovedi in pripovedovalčeva drža, kakr-
šno vzdržuje tudi v kasnejši pripovedi.
Glavno težišče odlomka 5.1–5.4 kljub spremenjeni dikciji še vedno bi-
stveno temelji na sistemu vrednot, kakor ga je pripovedovalec gradil v delu
prologa 1.1–3.2. Katilina v pričujočem odlomku pooseblja antagonizem
med osnovnim nasprotjem, izpostavljenim v 1.1–1.4, tj. corpus – ingenium;
pripovedovalec se v tem delu petega poglavja močno angažira kot moralna
avtoriteta, na kar nas med drugim opozori večje število stilističnih prije-
mov, od katerih je najbolj opazna raba asindetov: (1) bella intestina, caedes,
rapinae, discordia civilis grata fuere … (2) Corpus patiens inediae, algoris, vi-
giliae (3) Animus audax, subdolus, varius, cuius rei lubet simulator ac dis-
simulator, alieni adpetens, sui profusus, ardens in cupiditatibus (4) satis elo-
quentiae, sapientiae parum. Asindeton (zlasti tri- ali celo veččlenski) je zna-
čilnost Salustijevega sloga;98 opazen je paralelizem med drugim in tretjim
asindetonom in pa hiazem v zadnji asindetični antitezi.
Pripovedovalec Katilini sicer priznava magna vis animi (5.1), vendar pa
ta izraz ni v sozvočju s prej izpostavljenim animi virtus: označuje sicer nje-
govo zmožnost duha za doseganje visokih ciljev, vendar ta možnost, kot se
97 1.5, 3.1.
98 K. Latte, Sallust, Neue Wege zur Antike 2 (1935), št. 4, 9.
valca je to ključnega pomena, saj tako še naprej deluje s pozicije moralne av-
toritete, ki se s pomočjo prepoznavanja karakternih pomanjkljivosti – pri
opisu Katiline jih bo nanizal kot etične koncepte, ki so diametralno na-
sprotni virtus, obenem pa bo naštel tudi malae artes –, nenehno umešča na
položaj nekoga, ki (tudi na podlagi osebnih izkušenj, na katere je opozoril
v 3.3–4.2) te pomanjkljivosti kompetentno prepoznava.
Posebno pozornost moramo nameniti izbiri časa pripovedi v pričujo-
čem odlomku; dovršni preteklik v 5.1–5.4, ki smo ga doslej srečali zgolj
občasno na mestih, kjer ga lahko označimo kot logični čas,97 in pa v od-
lomku 3.3–4.2, kjer govori izkustveni pripovedovalec, pa v tem odlom-
ku dosledna izbira dovršnega preteklika pri opisu osebe že jasno kaže, da
pripoved predstavlja dejstva iz preteklosti: L. Catilina … fuit magna vi …
Huic ab adulescentia bella intestina … grata fuere ibique iuventutem suam
exercuit (5.1–5.2). Kasneje znotraj tega odlomka (v 5.6–5.8) pripovedo-
valec že zaide v zgodovinopisni deskriptivni način, ko pri opisu dogajanja,
kot bomo opozorili v nadaljevanju, dosledno uporablja nedovršni prete-
klik. Prav zato bomo peto poglavje razdelili na dva dela: na opis Katilino-
vega značaja (5.1–5.4), pri katerem pripovedovalec argumente niza po isti
metodi kot v prvem delu prologa, in na opis razmer (5.5–5.9), katerega za-
četek označuje zamenjava časa pripovedi in pripovedovalčeva drža, kakr-
šno vzdržuje tudi v kasnejši pripovedi.
Glavno težišče odlomka 5.1–5.4 kljub spremenjeni dikciji še vedno bi-
stveno temelji na sistemu vrednot, kakor ga je pripovedovalec gradil v delu
prologa 1.1–3.2. Katilina v pričujočem odlomku pooseblja antagonizem
med osnovnim nasprotjem, izpostavljenim v 1.1–1.4, tj. corpus – ingenium;
pripovedovalec se v tem delu petega poglavja močno angažira kot moralna
avtoriteta, na kar nas med drugim opozori večje število stilističnih prije-
mov, od katerih je najbolj opazna raba asindetov: (1) bella intestina, caedes,
rapinae, discordia civilis grata fuere … (2) Corpus patiens inediae, algoris, vi-
giliae (3) Animus audax, subdolus, varius, cuius rei lubet simulator ac dis-
simulator, alieni adpetens, sui profusus, ardens in cupiditatibus (4) satis elo-
quentiae, sapientiae parum. Asindeton (zlasti tri- ali celo veččlenski) je zna-
čilnost Salustijevega sloga;98 opazen je paralelizem med drugim in tretjim
asindetonom in pa hiazem v zadnji asindetični antitezi.
Pripovedovalec Katilini sicer priznava magna vis animi (5.1), vendar pa
ta izraz ni v sozvočju s prej izpostavljenim animi virtus: označuje sicer nje-
govo zmožnost duha za doseganje visokih ciljev, vendar ta možnost, kot se
97 1.5, 3.1.
98 K. Latte, Sallust, Neue Wege zur Antike 2 (1935), št. 4, 9.
