Page 101 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 101
De Catilinae coniuratione
rem publicam habuerint quantamque reliquerint, ut paulatim inmutata ex
pulcherruma atque optuma pessuma ac flagitiosissuma facta sit, disserere.102
»Razširjeni prolog 6.1–13.5«
Bistvenega pomena za zgodovinopisnega pripovedovalca je, kot smo že
opozorili, med drugim tudi to, da se bralcu predstavi kot intelektualna av-
toriteta; v prologu v Katilinovi zaroti do tega učinka pride večkrat, nekaj-
krat že v »prologu 1.1–4.5«, zlasti tam, kjer pripovedovalec, kakor smo
pokazali, evidentno črpa iz filozofske in zgodovinopisne tradicije.
Poseben prostor, v katerem lahko ta učinek oziroma vtis intelektualne
avtoritete izdatno poglobi, so historična poglavja 6–13, v katerih etične in
moralne koncepte, ki jih je razvil v poglavjih 1.1–4.5, lahko naveže na zgo-
dovinsko materijo. Ker ta del besedila dejansko še ni del prave pripovedi,
njegov (pre)površni historični okvir pa nam narekuje, da ga ne obravnava-
mo kot ekskurz o zgodovini Rima, ga bomo imenovali »razširjeni prolog
6–12«, predvsem zaradi učinkov, ki jih ima za razvoj figure pripovedoval-
ca – tako v smislu njegovega statusa intelektualne kot tudi statusa moralne
avtoritete –, v razmerju do bralca.
Poleg historično naravnane vsebine odlomka pripovedovalec namreč
v »razširjenem prologu 6–13« večkrat neposredno namigne na svojo hi-
storiografsko kapaciteto, prvič že takoj na začetku šestega poglavja, v 6.1:
Urbem Romam, sicuti ego accepi, condidere atque habuere initio Troiani …,
nato znova v 7.7: Memorare possum, quibus in locis maxumas hostium copias
populus Romanus parva manu fuderit … in potem še v 9.4: Quarum rerum
ego maxuma documenta haec habeo … V ta kontekst je postavljeno tudi ce-
lotno osmo poglavje, v katerem se ponovijo misli, izražene v 3.2 in ki mu
bomo zaradi njegove vrednosti za podobo pripovedovalca v nadaljevanju
posvetili več pozornosti.
Najprej moramo še enkrat opozoriti na vtis o na videz ponesrečeni
zgradbi prologa v Katilinovi zaroti, ki jo ustvarja trditev ob koncu prolo-
ga 1.1–4.5: De cuius hominis moribus pauca prius explananda sunt, quam
initium narrandi faciam. Zlasti izraz prius quam initium narrandi faciam
daje vtis, da je to zaključna misel prologa, ki mu v petem poglavju že sle-
di pripoved osrednjega pripovednega korpusa; poglavja 6–13, ki sledijo,
tako tudi zaradi uvodne dikcije urbem Romam, sicuti ego accepi ... (6.1), ki
102 »Ta priložnost nas je ravno spomnila na nravno stanje v družbi, zato se zdi, da snov kar sama
narekuje, da sežemo v preteklost in na kratko preletimo navade naših prednikov v miru in
v vojni; kako so upravljali državo in kakšno so nam zapustili, da se je iz najlepše in najboljše
postopoma spremenila v najslabšo in najsramotnejšo.«
rem publicam habuerint quantamque reliquerint, ut paulatim inmutata ex
pulcherruma atque optuma pessuma ac flagitiosissuma facta sit, disserere.102
»Razširjeni prolog 6.1–13.5«
Bistvenega pomena za zgodovinopisnega pripovedovalca je, kot smo že
opozorili, med drugim tudi to, da se bralcu predstavi kot intelektualna av-
toriteta; v prologu v Katilinovi zaroti do tega učinka pride večkrat, nekaj-
krat že v »prologu 1.1–4.5«, zlasti tam, kjer pripovedovalec, kakor smo
pokazali, evidentno črpa iz filozofske in zgodovinopisne tradicije.
Poseben prostor, v katerem lahko ta učinek oziroma vtis intelektualne
avtoritete izdatno poglobi, so historična poglavja 6–13, v katerih etične in
moralne koncepte, ki jih je razvil v poglavjih 1.1–4.5, lahko naveže na zgo-
dovinsko materijo. Ker ta del besedila dejansko še ni del prave pripovedi,
njegov (pre)površni historični okvir pa nam narekuje, da ga ne obravnava-
mo kot ekskurz o zgodovini Rima, ga bomo imenovali »razširjeni prolog
6–12«, predvsem zaradi učinkov, ki jih ima za razvoj figure pripovedoval-
ca – tako v smislu njegovega statusa intelektualne kot tudi statusa moralne
avtoritete –, v razmerju do bralca.
Poleg historično naravnane vsebine odlomka pripovedovalec namreč
v »razširjenem prologu 6–13« večkrat neposredno namigne na svojo hi-
storiografsko kapaciteto, prvič že takoj na začetku šestega poglavja, v 6.1:
Urbem Romam, sicuti ego accepi, condidere atque habuere initio Troiani …,
nato znova v 7.7: Memorare possum, quibus in locis maxumas hostium copias
populus Romanus parva manu fuderit … in potem še v 9.4: Quarum rerum
ego maxuma documenta haec habeo … V ta kontekst je postavljeno tudi ce-
lotno osmo poglavje, v katerem se ponovijo misli, izražene v 3.2 in ki mu
bomo zaradi njegove vrednosti za podobo pripovedovalca v nadaljevanju
posvetili več pozornosti.
Najprej moramo še enkrat opozoriti na vtis o na videz ponesrečeni
zgradbi prologa v Katilinovi zaroti, ki jo ustvarja trditev ob koncu prolo-
ga 1.1–4.5: De cuius hominis moribus pauca prius explananda sunt, quam
initium narrandi faciam. Zlasti izraz prius quam initium narrandi faciam
daje vtis, da je to zaključna misel prologa, ki mu v petem poglavju že sle-
di pripoved osrednjega pripovednega korpusa; poglavja 6–13, ki sledijo,
tako tudi zaradi uvodne dikcije urbem Romam, sicuti ego accepi ... (6.1), ki
102 »Ta priložnost nas je ravno spomnila na nravno stanje v družbi, zato se zdi, da snov kar sama
narekuje, da sežemo v preteklost in na kratko preletimo navade naših prednikov v miru in
v vojni; kako so upravljali državo in kakšno so nam zapustili, da se je iz najlepše in najboljše
postopoma spremenila v najslabšo in najsramotnejšo.«
