Page 103 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 103
De Catilinae coniuratione
dovalec načelno dotakne posameznih zgodovinskih obdobij – ustanovitve
Rima (6.1–6.2), obdobja kraljevine (6.2–7.2), obdobja republike do pad-
ca Kartagine (7.3–9.5) in posledičnega razvoja stanja v državi (10.1–13.5),
ki je tudi izhodišče osrednje pripovedi –, s pravo historizacijo pa v bistvu
nima povsem resnih namenov, na kar kažejo tudi očitne posplošitve, npr.
Sed civitas incredibile memoratu est adepta libertate quantum brevi creverit:
tanta cupido gloriae incesserat (7.3), ki – če jo primerjamo z odlomki dru-
gih avtorjev, ki se nanašajo na zgodnje obdobje republike –, nima prave hi-
storične podlage.106 Prav tako moramo biti v tem oziru pozorni na enega
kritičnih momentov »razširjenega prologa« 6–13, tj. prehod iz obdobja
vzpona (6.1–9.5) v obdobje propada (10.1–13.5), v katerem vidimo zave-
sten odmik od dotedanje zgodovinopisne tradicije, ki prelomno točko po-
stavlja v različna obdobja:107
10.1 Sed ubi labore atque iustitia res publica crevit, reges magni bello domiti,
nationes ferae et populi ingentes vi subacti, Carthago, aemula imperi Roma-
ni, ab stirpe interiit, cuncta maria terraeque patebant, saevire fortuna ac mi-
scere omnia coepit.108
Glavni motiv razširjenega prologa ostaja virtus v svojih že prej opredelje-
nih pojmovnih okvirih, ki ga pripovedovalec v kontrastu s Katilino, pri ka-
terem v 5.1 poudarja njegovo aristokratsko ozadje (nobili genere natus) na-
vezuje na kolektiv – cives –, in sicer ne glede na obdobje, o katerem govori.
V historičnem smislu bi lahko večji del razširjenega prologa tudi izostal
– na to nas je opozoril že odlomek 5.9 –, ker pripovedovalec že v 6. poglav-
ju s historičnega stališča pove bolj ali manj vse, kar je imel namen poveda-
ti o obdobju kraljevine in prehodu iz kraljevine v republikansko ureditev
države, predvsem pa ponovi dihotomni koncept corpus – ingenium, ki ga je
bil razvijal v prologu 1.1–4.5:
6.5–6 At Romani domi militiaeque intenti festinare, parare, alius alium hor-
tari, hostibus obviam ire, libertatem, patriam parentisque armis tegere. Post,
106 Prim. Polibijevo omembo rimsko-kartažanske pogodbe (Polibij 3,22–23) ali omembo t.i.
foedus Cassianum (Dionizij H. 6,95,1).
107 Polibij, denimo, preobrat postavlja v različna obdobja; prvič v leto 232 (2.21.7), še jasneje
v leto 212 (9.10), ko so Rimljani v Rim prepeljali zaklade iz Sirakuz (tudi Liv. 25.40) in se
odpovedali preprostemu življenju ter zmagovalnim navadam (9.10.5–6: εἰ δ᾽ ἁπλουστάτοις
χρώμενοι βίοις ... τὸ γὰρ ἀπολιπόντας τὰ τῶν νικώντων ἔθη τὸν τῶν ἡττωμένων ζῆλον
ἀναλαμβάνειν ...); prim. Potter 1999, 50.
108 »Ko pa se je ob vztrajnih naporih in pravični drži država okrepila, ko so bili v vojnah ukro-
čeni mogočni kralji ter s silo podjarmljena divja plemena in silna ljudstva, ko je bila Karta-
gina, tekmica rimskega imperija, popolnoma uničena in so bile odprte vse poti po morju in
kopnem, tedaj je neusmiljeno zavladala fortuna in začela sprevračati prav vse ...«
dovalec načelno dotakne posameznih zgodovinskih obdobij – ustanovitve
Rima (6.1–6.2), obdobja kraljevine (6.2–7.2), obdobja republike do pad-
ca Kartagine (7.3–9.5) in posledičnega razvoja stanja v državi (10.1–13.5),
ki je tudi izhodišče osrednje pripovedi –, s pravo historizacijo pa v bistvu
nima povsem resnih namenov, na kar kažejo tudi očitne posplošitve, npr.
Sed civitas incredibile memoratu est adepta libertate quantum brevi creverit:
tanta cupido gloriae incesserat (7.3), ki – če jo primerjamo z odlomki dru-
gih avtorjev, ki se nanašajo na zgodnje obdobje republike –, nima prave hi-
storične podlage.106 Prav tako moramo biti v tem oziru pozorni na enega
kritičnih momentov »razširjenega prologa« 6–13, tj. prehod iz obdobja
vzpona (6.1–9.5) v obdobje propada (10.1–13.5), v katerem vidimo zave-
sten odmik od dotedanje zgodovinopisne tradicije, ki prelomno točko po-
stavlja v različna obdobja:107
10.1 Sed ubi labore atque iustitia res publica crevit, reges magni bello domiti,
nationes ferae et populi ingentes vi subacti, Carthago, aemula imperi Roma-
ni, ab stirpe interiit, cuncta maria terraeque patebant, saevire fortuna ac mi-
scere omnia coepit.108
Glavni motiv razširjenega prologa ostaja virtus v svojih že prej opredelje-
nih pojmovnih okvirih, ki ga pripovedovalec v kontrastu s Katilino, pri ka-
terem v 5.1 poudarja njegovo aristokratsko ozadje (nobili genere natus) na-
vezuje na kolektiv – cives –, in sicer ne glede na obdobje, o katerem govori.
V historičnem smislu bi lahko večji del razširjenega prologa tudi izostal
– na to nas je opozoril že odlomek 5.9 –, ker pripovedovalec že v 6. poglav-
ju s historičnega stališča pove bolj ali manj vse, kar je imel namen poveda-
ti o obdobju kraljevine in prehodu iz kraljevine v republikansko ureditev
države, predvsem pa ponovi dihotomni koncept corpus – ingenium, ki ga je
bil razvijal v prologu 1.1–4.5:
6.5–6 At Romani domi militiaeque intenti festinare, parare, alius alium hor-
tari, hostibus obviam ire, libertatem, patriam parentisque armis tegere. Post,
106 Prim. Polibijevo omembo rimsko-kartažanske pogodbe (Polibij 3,22–23) ali omembo t.i.
foedus Cassianum (Dionizij H. 6,95,1).
107 Polibij, denimo, preobrat postavlja v različna obdobja; prvič v leto 232 (2.21.7), še jasneje
v leto 212 (9.10), ko so Rimljani v Rim prepeljali zaklade iz Sirakuz (tudi Liv. 25.40) in se
odpovedali preprostemu življenju ter zmagovalnim navadam (9.10.5–6: εἰ δ᾽ ἁπλουστάτοις
χρώμενοι βίοις ... τὸ γὰρ ἀπολιπόντας τὰ τῶν νικώντων ἔθη τὸν τῶν ἡττωμένων ζῆλον
ἀναλαμβάνειν ...); prim. Potter 1999, 50.
108 »Ko pa se je ob vztrajnih naporih in pravični drži država okrepila, ko so bili v vojnah ukro-
čeni mogočni kralji ter s silo podjarmljena divja plemena in silna ljudstva, ko je bila Karta-
gina, tekmica rimskega imperija, popolnoma uničena in so bile odprte vse poti po morju in
kopnem, tedaj je neusmiljeno zavladala fortuna in začela sprevračati prav vse ...«
