Page 100 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 100
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
kušenj, ali bolje, da je v svoji zgodovinopisni manifestaciji dejansko bil tam,
ko se je dogajalo.100
Ob tem moramo opozoriti tudi na dejstvo, da je pripovedovalec na-
tančno opredelil tudi zunanje dejavnike, ki so botrovali formaciji njego-
vega značaja, tj. okolje, v katerem se je Katilina pojavil kot simptomatičen
posameznik; prvič v 5.2: huic ab adulescentia bella intestina, caedes, ra-
pinae, discordia civilis grata fuere …, s katerim namiguje na obdobje dr-
žavljanske vojne med Marijem in Sulo, drugič pa v 5.8: Incitabant praete-
rea conrupti civitatis mores, quos pessuma ac divorsa inter se mala, luxu-
ria atque avaritia, vexabant.
Pripovedovalec ima torej v svoji izkustveni manifestaciji s Katilino ne-
kaj skupnih točk, predvsem to, da je obema spodletelo na polju udejstvo-
vanja v korist države; bistvena razlika med njima pa je v tem, da je pripo-
vedovalec, kakor smo pokazali ob analizi odlomka 3.3–4.2, naravno na-
gnjen k virtus in bonae artes, vendar je njegov neuspeh posledica naivnosti
(adulescentulus, insolens); Katilina pa je, ravno nasprotno, že od mladosti
(ab adulescentia, iuventutem agebat) kazal nagnjenost k malae artes. Pripo-
vedovalca je okolje, v katerem se je znašel – res publica servanda – s svoji-
mi malae artes odbijalo (animus aspernabatur), pri Katilini, zopet prav na-
sprotno, je pokvarjeno okolje njegovo izprijenost le še bolj spodbujalo (in-
citabant conrupti civitatis mores).
Še nekaj, kar pripovedovalca ostro ločuje od Katiline, je conscientia sce-
lerum (5.7: agitabatur magis magisque in dies animus ferox ... conscientia
scelerum); v momentu, ki je blizu dramatični dikciji helenističnega zgodo-
vinopisja, pripovedovalec uvaja še en pomemben dejavnik značajske karak-
terizacije, conscientia, ki kot conscientia mali facinoris (pripovedovalca, ki
je nagnjen k bene dicere rei publicae, ravno nasprotno, motivira conscientia
bene facere) je za Katilino pomemben motiv,101 h kateremu se bo pripove-
dovalec v pripovedi še večkrat vrnil, bodisi v karakterizaciji Katiline (15.4)
bodisi v karakterizaciji celotne skupine zarotnikov (14.3).
S tem odlomkom je pripovedovalec tako le še utrdil svoj status moralne
avtoritete, obenem pa vzpostavil vsebinski lok med prologom 1.1–4.5 ter
»razširjenim prologom« 6–12, v katerem bo te moralne koncepte, ki jim
je z izkustvenim poglavjem in poglavjem o Katilini dal otipljivo, konkreti-
zirano formo, umestil v historični okvir:
5.9 Res ipsa hortari videtur, quoniam de moribus civitatis tempus admonu-
it, supra repetere ac paucis instituta maiorum domi militiaeque, quo modo
100 Prim. M. Hriberšek, Imperfekt pri Ciceronu (magistrsko delo), Ljubljana 2000, 45.
101 K. Büchner, Sallust, Heidelberg 1960, 77.
kušenj, ali bolje, da je v svoji zgodovinopisni manifestaciji dejansko bil tam,
ko se je dogajalo.100
Ob tem moramo opozoriti tudi na dejstvo, da je pripovedovalec na-
tančno opredelil tudi zunanje dejavnike, ki so botrovali formaciji njego-
vega značaja, tj. okolje, v katerem se je Katilina pojavil kot simptomatičen
posameznik; prvič v 5.2: huic ab adulescentia bella intestina, caedes, ra-
pinae, discordia civilis grata fuere …, s katerim namiguje na obdobje dr-
žavljanske vojne med Marijem in Sulo, drugič pa v 5.8: Incitabant praete-
rea conrupti civitatis mores, quos pessuma ac divorsa inter se mala, luxu-
ria atque avaritia, vexabant.
Pripovedovalec ima torej v svoji izkustveni manifestaciji s Katilino ne-
kaj skupnih točk, predvsem to, da je obema spodletelo na polju udejstvo-
vanja v korist države; bistvena razlika med njima pa je v tem, da je pripo-
vedovalec, kakor smo pokazali ob analizi odlomka 3.3–4.2, naravno na-
gnjen k virtus in bonae artes, vendar je njegov neuspeh posledica naivnosti
(adulescentulus, insolens); Katilina pa je, ravno nasprotno, že od mladosti
(ab adulescentia, iuventutem agebat) kazal nagnjenost k malae artes. Pripo-
vedovalca je okolje, v katerem se je znašel – res publica servanda – s svoji-
mi malae artes odbijalo (animus aspernabatur), pri Katilini, zopet prav na-
sprotno, je pokvarjeno okolje njegovo izprijenost le še bolj spodbujalo (in-
citabant conrupti civitatis mores).
Še nekaj, kar pripovedovalca ostro ločuje od Katiline, je conscientia sce-
lerum (5.7: agitabatur magis magisque in dies animus ferox ... conscientia
scelerum); v momentu, ki je blizu dramatični dikciji helenističnega zgodo-
vinopisja, pripovedovalec uvaja še en pomemben dejavnik značajske karak-
terizacije, conscientia, ki kot conscientia mali facinoris (pripovedovalca, ki
je nagnjen k bene dicere rei publicae, ravno nasprotno, motivira conscientia
bene facere) je za Katilino pomemben motiv,101 h kateremu se bo pripove-
dovalec v pripovedi še večkrat vrnil, bodisi v karakterizaciji Katiline (15.4)
bodisi v karakterizaciji celotne skupine zarotnikov (14.3).
S tem odlomkom je pripovedovalec tako le še utrdil svoj status moralne
avtoritete, obenem pa vzpostavil vsebinski lok med prologom 1.1–4.5 ter
»razširjenim prologom« 6–12, v katerem bo te moralne koncepte, ki jim
je z izkustvenim poglavjem in poglavjem o Katilini dal otipljivo, konkreti-
zirano formo, umestil v historični okvir:
5.9 Res ipsa hortari videtur, quoniam de moribus civitatis tempus admonu-
it, supra repetere ac paucis instituta maiorum domi militiaeque, quo modo
100 Prim. M. Hriberšek, Imperfekt pri Ciceronu (magistrsko delo), Ljubljana 2000, 45.
101 K. Büchner, Sallust, Heidelberg 1960, 77.
