Page 96 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 96
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
valca, ki z oddaljene perspektive analizira neko preteklo dogajanje, temveč
kot otipljiva oseba, ki ima s trditvami iz lastne argumentacije tudi dejan-
ske izkušnje. Namesto da bi vztrajal pri odmaknjeni, vsevedni zgodovino-
pisni drži, pripovedovalec nenadoma postane bolj prisotna figura s konkre-
tnimi izkušnjami, še več, slabostmi, ki ga bralcu po človeški plati približajo.
zgodovinopisni VIRTUS
pripovedovalec bonae artes – malae artes
2
in foro/bello = bene facere rei publicae = scribere
izkustveni pripovedovalec
Kljub pomisleku, ki smo ga izrazili na začetku analize tega odlomka, da
bi lahko odlomek 3.3–4.2 tudi izostal, ne da bi zgodovinopisnega pripove-
dovalca prikrajšal za kako bistveno informacijo (vendar smo si obenem do-
volili zadržek), na tem mestu torej podajamo delni ugovor. Zdi se namreč,
da vsa izvirna teža pričujočega odlomka leži prav njegovi izkustveni kom-
ponenti. Do 3.2 bi lahko prolog pravzaprav služil kot uvod v tako rekoč ka-
tero koli delo – in to sploh ne nujno zgodovinske narave. Šele pripovedo-
valčeva načelna opredelitev za zgodovinopisje v 3.2 in pa konkretna de-
klaracija o zgodovinopisnih ambicijah v 4.2 ter povezava osebnih izkušenj
oziroma razmer s fenomenom nekega drugega posameznika, namreč Kati-
line, kot poosebljenjem antivrednot v 4.3–4.4, pripoved, ki sledi, oprede-
li kot zgodovinsko.
V odlomku 3.3–4.5 tako pripovedovalec opravi dva temeljna koraka, ki
sta nujna za njegov prihodnji status v pripovedi: v svoji izkustveni manife-
staciji zavzame jasno izkustveno držo do enega temeljnih prizorišč za ude-
janjanje virtus, namreč javno udejstvovanje – res publica (3.3 ad rem publi-
cam latus sum), s katero v svoji zgodovinopisni manifestaciji ne more ime-
ti stika; nato do prav tega prizorišča zavzame nujno (zgodovinopisno) di-
stanco, saj je v danih, konkretnih razmerah to prostor, v katerem posame-
znik pride v stik z malae artes.
Zgodovinopisni pripovedovalec je torej, kot smo pokazali tudi v tabeli,
zgradil in opredelil osnovne moralne in etične koncepte ter tako tudi sesta-
vil svojo figuro s statusom moralne in intelektualne avtoritete; v svoji izku-
stveni manifestaciji se pripovedovalec podreja lastni argumentaciji, ki jo je
postavil v svojih zgodovinopisni manifestaciji, saj se opredeli kot subjekt is-
tih vrednot. To je nadvse pomembno sporočilo, saj je pripovedovalec s tem
valca, ki z oddaljene perspektive analizira neko preteklo dogajanje, temveč
kot otipljiva oseba, ki ima s trditvami iz lastne argumentacije tudi dejan-
ske izkušnje. Namesto da bi vztrajal pri odmaknjeni, vsevedni zgodovino-
pisni drži, pripovedovalec nenadoma postane bolj prisotna figura s konkre-
tnimi izkušnjami, še več, slabostmi, ki ga bralcu po človeški plati približajo.
zgodovinopisni VIRTUS
pripovedovalec bonae artes – malae artes
2
in foro/bello = bene facere rei publicae = scribere
izkustveni pripovedovalec
Kljub pomisleku, ki smo ga izrazili na začetku analize tega odlomka, da
bi lahko odlomek 3.3–4.2 tudi izostal, ne da bi zgodovinopisnega pripove-
dovalca prikrajšal za kako bistveno informacijo (vendar smo si obenem do-
volili zadržek), na tem mestu torej podajamo delni ugovor. Zdi se namreč,
da vsa izvirna teža pričujočega odlomka leži prav njegovi izkustveni kom-
ponenti. Do 3.2 bi lahko prolog pravzaprav služil kot uvod v tako rekoč ka-
tero koli delo – in to sploh ne nujno zgodovinske narave. Šele pripovedo-
valčeva načelna opredelitev za zgodovinopisje v 3.2 in pa konkretna de-
klaracija o zgodovinopisnih ambicijah v 4.2 ter povezava osebnih izkušenj
oziroma razmer s fenomenom nekega drugega posameznika, namreč Kati-
line, kot poosebljenjem antivrednot v 4.3–4.4, pripoved, ki sledi, oprede-
li kot zgodovinsko.
V odlomku 3.3–4.5 tako pripovedovalec opravi dva temeljna koraka, ki
sta nujna za njegov prihodnji status v pripovedi: v svoji izkustveni manife-
staciji zavzame jasno izkustveno držo do enega temeljnih prizorišč za ude-
janjanje virtus, namreč javno udejstvovanje – res publica (3.3 ad rem publi-
cam latus sum), s katero v svoji zgodovinopisni manifestaciji ne more ime-
ti stika; nato do prav tega prizorišča zavzame nujno (zgodovinopisno) di-
stanco, saj je v danih, konkretnih razmerah to prostor, v katerem posame-
znik pride v stik z malae artes.
Zgodovinopisni pripovedovalec je torej, kot smo pokazali tudi v tabeli,
zgradil in opredelil osnovne moralne in etične koncepte ter tako tudi sesta-
vil svojo figuro s statusom moralne in intelektualne avtoritete; v svoji izku-
stveni manifestaciji se pripovedovalec podreja lastni argumentaciji, ki jo je
postavil v svojih zgodovinopisni manifestaciji, saj se opredeli kot subjekt is-
tih vrednot. To je nadvse pomembno sporočilo, saj je pripovedovalec s tem
