Page 94 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 94
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
cis absolvam (4.3). Konkretna napoved predmeta razprave igitur de Catili-
nae coniuratione … absolvam je primerljiva s podobnimi izrazi pri drugih
piscih, npr pri Tukididu: Θουκυδίδης Ἀθηναῖος ξυνέγραψε τὸν πόλεμον τῶν
Πελοποννησίων καὶ Ἀθηναίων,90 vendar je popolnoma neprimerljivo dej-
stvo, da pripovedovalec v Katilinovi zaroti natančno pove, o čem bo go-
voril v pripovednem korpusu, šele tako pozno; na to vprašanje bomo na-
tančneje odgovorili v nadaljevanju, ob natančnejši analizi petega poglavja.
Tudi pripovedovalčevo napoved njegove predanosti popolni resnici in
zgoščenosti91 izraza – quam verissume potero, paucis absolvam –, ponavlja
pri starejših piscih močno zastopan topos de veritate:
Th. 1.22.1–2 ὡς δ‘ ἂν ἐδόκουν ἐμοὶ ἕκαστοι περὶ τῶν αἰεὶ παρόντων τὰ δέοντα
μάλιστ‘ εἰπεῖν, ἐχομένῳ ὅτι ἐγγύτατα τῆς ξυμπάσης γνώμης τῶν ἀληθῶς
λεχθέντων, οὕτως εἴρηται.92
Plb. 1,14,7 οὕτως ἐξ ἱστορίας ἀναιρεθείσης τῆς ἀληθείας τὸ καταλειπόμενον
αὐτῆς ἀνωφελὲς γίγνεται διήγημα.93
Povsem ključnega pomena pa je v pričujočem odlomku misel nam id
facinus in primis ego memorabile existumo sceleris atque periculi novitate
(4.4); zanjo najdemo podobno vsebinsko vzporednico pri pomembnejših
zgodovinopiscih starejše tradicije – tako jo vsekakor lahko primerjamo s
Tukididovo mislijo v uvodu k Peloponeški vojni:
Th. 1.1.1–2 Θουκυδίδης Ἀθηναῖος ξυνέγραψε τὸν πόλεμον τῶν Πελοποννησίων
καὶ Ἀθηναίων, … ἐλπίσας μέγαν τε ἔσεσθαι καὶ ἀξιολογώτατον τῶν
προγεγενημένων …94
S to mislijo in sledečo napovedjo vsebine petega poglavja de cuius homi-
nis moribus pauca prius explananda sunt je namreč odprt uvod v peto po-
glavje, ki predstavlja vezni člen, svojevrsten vsebinski lok, med prologom
1.1–4.5 in poglavji 6–12, ki smo jih imenovali »razširjeni prolog« in ki se
jim bomo natančneje posvetili v nadaljevanju.
Na tem mestu si moramo dovoliti krajšo rekapitulacijo doslej poveda-
nega. V poglavjih 1.1–3.2 je pripovedovalec v svoji prevladujoči zgodovino-
90 Th. 1.1: »Atenec Tukidid je opisal vojno med Peloponežani in Atenci.«
91 Paucis absolvam – prim. Sall. Hist. 1.4 (o Katonu): Romani generis disertissimus paucis ab-
solvit.
92 »Zapisal sem tisto, kakor se je po moji presoji vsak posamezni govornik gotovo izrazil o vsa-
kokrat prisotnih temah, pri tem pa sem se kolikor mogoče trdno držal celotnega smisla tega,
kar je bilo dejansko povedano.« Prim. tudi Th. 1,21 o primerjavi med pesniki in logografi
ter zgodovinarjem kot iskalcem resnice.
93 »Če torej iz zgodovine odvzameš resnico, od nje ostane le še nekoristna pravljica.«
94 »Atenec Tukidid je opisal vojno med Peloponežani in Atenci. ... Ocenil je, da bo pomemb-
na vojna in daleč vrednejša opisovanja od poprejšnjih.«
cis absolvam (4.3). Konkretna napoved predmeta razprave igitur de Catili-
nae coniuratione … absolvam je primerljiva s podobnimi izrazi pri drugih
piscih, npr pri Tukididu: Θουκυδίδης Ἀθηναῖος ξυνέγραψε τὸν πόλεμον τῶν
Πελοποννησίων καὶ Ἀθηναίων,90 vendar je popolnoma neprimerljivo dej-
stvo, da pripovedovalec v Katilinovi zaroti natančno pove, o čem bo go-
voril v pripovednem korpusu, šele tako pozno; na to vprašanje bomo na-
tančneje odgovorili v nadaljevanju, ob natančnejši analizi petega poglavja.
Tudi pripovedovalčevo napoved njegove predanosti popolni resnici in
zgoščenosti91 izraza – quam verissume potero, paucis absolvam –, ponavlja
pri starejših piscih močno zastopan topos de veritate:
Th. 1.22.1–2 ὡς δ‘ ἂν ἐδόκουν ἐμοὶ ἕκαστοι περὶ τῶν αἰεὶ παρόντων τὰ δέοντα
μάλιστ‘ εἰπεῖν, ἐχομένῳ ὅτι ἐγγύτατα τῆς ξυμπάσης γνώμης τῶν ἀληθῶς
λεχθέντων, οὕτως εἴρηται.92
Plb. 1,14,7 οὕτως ἐξ ἱστορίας ἀναιρεθείσης τῆς ἀληθείας τὸ καταλειπόμενον
αὐτῆς ἀνωφελὲς γίγνεται διήγημα.93
Povsem ključnega pomena pa je v pričujočem odlomku misel nam id
facinus in primis ego memorabile existumo sceleris atque periculi novitate
(4.4); zanjo najdemo podobno vsebinsko vzporednico pri pomembnejših
zgodovinopiscih starejše tradicije – tako jo vsekakor lahko primerjamo s
Tukididovo mislijo v uvodu k Peloponeški vojni:
Th. 1.1.1–2 Θουκυδίδης Ἀθηναῖος ξυνέγραψε τὸν πόλεμον τῶν Πελοποννησίων
καὶ Ἀθηναίων, … ἐλπίσας μέγαν τε ἔσεσθαι καὶ ἀξιολογώτατον τῶν
προγεγενημένων …94
S to mislijo in sledečo napovedjo vsebine petega poglavja de cuius homi-
nis moribus pauca prius explananda sunt je namreč odprt uvod v peto po-
glavje, ki predstavlja vezni člen, svojevrsten vsebinski lok, med prologom
1.1–4.5 in poglavji 6–12, ki smo jih imenovali »razširjeni prolog« in ki se
jim bomo natančneje posvetili v nadaljevanju.
Na tem mestu si moramo dovoliti krajšo rekapitulacijo doslej poveda-
nega. V poglavjih 1.1–3.2 je pripovedovalec v svoji prevladujoči zgodovino-
90 Th. 1.1: »Atenec Tukidid je opisal vojno med Peloponežani in Atenci.«
91 Paucis absolvam – prim. Sall. Hist. 1.4 (o Katonu): Romani generis disertissimus paucis ab-
solvit.
92 »Zapisal sem tisto, kakor se je po moji presoji vsak posamezni govornik gotovo izrazil o vsa-
kokrat prisotnih temah, pri tem pa sem se kolikor mogoče trdno držal celotnega smisla tega,
kar je bilo dejansko povedano.« Prim. tudi Th. 1,21 o primerjavi med pesniki in logografi
ter zgodovinarjem kot iskalcem resnice.
93 »Če torej iz zgodovine odvzameš resnico, od nje ostane le še nekoristna pravljica.«
94 »Atenec Tukidid je opisal vojno med Peloponežani in Atenci. ... Ocenil je, da bo pomemb-
na vojna in daleč vrednejša opisovanja od poprejšnjih.«
