Page 93 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 93
De Catilinae coniuratione
V argumentaciji zgodovinopisnega pripovedovalca v 3.2 je bilo že ja-
sno povedano, za katere cilje si mora zgodovinopisec na splošno prizadeva-
ti, oziroma kakšne težave ga čakajo pri njegovem delu; v 4.3–4.4 pa je, če-
prav lahko z vsebinskimi vzporednicami pri starejših piscih zopet pokaže-
mo, da gre za topos de materia (vendar pa to dejstvo na razmerje med pri-
povedovalcem in bralcem v resnici ne vpliva bistveno), podana konkretna
napoved osrednjega predmeta pripovedi in način, kako namerava pripove-
dovalec ta predmet dejansko predstaviti.
Vsebinske vzporednice k mislim iz pričujočega odlomka, ki jih najde-
mo pri starejših zgodovinopiscih, vsekakor obe manifestaciji pripovedoval-
ca, tako zgodovinopisno kot tudi izkustveno, v njuni dikciji umeščajo v zgo-
dovinopisno tradicijo. Posebno pozornost moramo nameniti že misli sta-
tui res gestas populi Romani carptim, ut quaeque memoria digna videban-
tur, perscribere (4.2).
Izraz carptim, ki nas spominja na Nepotovo omembo Katonovega dela
Origines v Katonovem življenjepisu,88 moramo vsekakor razumeti v tesni
povezavi z mislijo ut memoriae digna, s tem pa se pripovedovalec zaveza-
že zgolj pripovedovanju tistega, kar je po njegovem mnenju zares pomemb-
no. Tako moremo najti vsebinsko vzporednico pri Ksenofontu: καὶ τῶν
πράξεων τὰς μὲν ἀξιομνημονεύτους γράψω, τὰς δὲ μὴ ἀξίας λόγου παρήσω.89
Kot smo že opozorili, v tem delu pričujočega odlomka pripovedovalec svo-
jo izkustveno manifestacijo že začne znova pretapljati v zgodovinopisno;
v tem pogledu misel carptim, ut quaeque memoriae digna videbantur nosi
posebno težo, saj s stališča odnosa med bralcem in pripovedovalcem ni po-
sebno jasno, v kakšni »podobi« tu pripovedovalec naslavlja bralca – kot
vsevedni zgodovinopisni pripovedovalec, ki kot moralna in intelektualna
avtoriteta a priori zna razločiti, quae sint memoriae digna, ali kot izkustve-
ni pripovedovalec, ki se za izbiro predmeta pripovedi v pripovednem kor-
pusu odloča na podlagi preteklih izkušenj? Oboje. Podobno kot v 1.1, ko
pripovedovalec razmišlja o silentium, ob čemer smo pokazali, da gre za di-
hotomen moment, tudi tu ne gre za situacijo, v kateri bi se pripovedova-
lec že odločil za jasno paradigmo, pač pa v organskem prehodu eno paradi-
gmo zamenjuje za drugo, kar daje momentu izbire posameznih zgodovin-
skih poglavij globljo legitimnost in temu primerno težo naslednjemu od-
lomku, ki sledi v 4.3.
Podobno moramo biti pozorni tudi na napovedi osrednjega predme-
ta pripovedi igitur de Catilinae coniuratione, quam verissume potero, pau-
88 Nep. Cat. 3.4.1.: atque haec omnia capitulatim sunt dicta.
89 Xen. Hel. 4.8.1.
V argumentaciji zgodovinopisnega pripovedovalca v 3.2 je bilo že ja-
sno povedano, za katere cilje si mora zgodovinopisec na splošno prizadeva-
ti, oziroma kakšne težave ga čakajo pri njegovem delu; v 4.3–4.4 pa je, če-
prav lahko z vsebinskimi vzporednicami pri starejših piscih zopet pokaže-
mo, da gre za topos de materia (vendar pa to dejstvo na razmerje med pri-
povedovalcem in bralcem v resnici ne vpliva bistveno), podana konkretna
napoved osrednjega predmeta pripovedi in način, kako namerava pripove-
dovalec ta predmet dejansko predstaviti.
Vsebinske vzporednice k mislim iz pričujočega odlomka, ki jih najde-
mo pri starejših zgodovinopiscih, vsekakor obe manifestaciji pripovedoval-
ca, tako zgodovinopisno kot tudi izkustveno, v njuni dikciji umeščajo v zgo-
dovinopisno tradicijo. Posebno pozornost moramo nameniti že misli sta-
tui res gestas populi Romani carptim, ut quaeque memoria digna videban-
tur, perscribere (4.2).
Izraz carptim, ki nas spominja na Nepotovo omembo Katonovega dela
Origines v Katonovem življenjepisu,88 moramo vsekakor razumeti v tesni
povezavi z mislijo ut memoriae digna, s tem pa se pripovedovalec zaveza-
že zgolj pripovedovanju tistega, kar je po njegovem mnenju zares pomemb-
no. Tako moremo najti vsebinsko vzporednico pri Ksenofontu: καὶ τῶν
πράξεων τὰς μὲν ἀξιομνημονεύτους γράψω, τὰς δὲ μὴ ἀξίας λόγου παρήσω.89
Kot smo že opozorili, v tem delu pričujočega odlomka pripovedovalec svo-
jo izkustveno manifestacijo že začne znova pretapljati v zgodovinopisno;
v tem pogledu misel carptim, ut quaeque memoriae digna videbantur nosi
posebno težo, saj s stališča odnosa med bralcem in pripovedovalcem ni po-
sebno jasno, v kakšni »podobi« tu pripovedovalec naslavlja bralca – kot
vsevedni zgodovinopisni pripovedovalec, ki kot moralna in intelektualna
avtoriteta a priori zna razločiti, quae sint memoriae digna, ali kot izkustve-
ni pripovedovalec, ki se za izbiro predmeta pripovedi v pripovednem kor-
pusu odloča na podlagi preteklih izkušenj? Oboje. Podobno kot v 1.1, ko
pripovedovalec razmišlja o silentium, ob čemer smo pokazali, da gre za di-
hotomen moment, tudi tu ne gre za situacijo, v kateri bi se pripovedova-
lec že odločil za jasno paradigmo, pač pa v organskem prehodu eno paradi-
gmo zamenjuje za drugo, kar daje momentu izbire posameznih zgodovin-
skih poglavij globljo legitimnost in temu primerno težo naslednjemu od-
lomku, ki sledi v 4.3.
Podobno moramo biti pozorni tudi na napovedi osrednjega predme-
ta pripovedi igitur de Catilinae coniuratione, quam verissume potero, pau-
88 Nep. Cat. 3.4.1.: atque haec omnia capitulatim sunt dicta.
89 Xen. Hel. 4.8.1.
