Page 92 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 92
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
3.5 ac me, cum ab reliquorum malis moribus dissentirem, nihilo minus hono-
ris cupido eadem, qua ceteros, fama atque invidia vexabat.
V glavnem stavku k prvemu dopustnemu odvisnikomu se nahaja eden
ključnih momentov tega odlomka, namreč pojasnilo o preteklih ravna-
njih, to pa je mladostna naivnost – imbecilla aetas –, ki jo implicira že uvo-
dni izraz adulescentulus in ki se ponovi tudi v izrazu insolens malarum ar-
tium; to, na kar torej namiguje izkustveni pripovedovalec, je, da je njegov
osebni neuspeh v javnem udejstvovanju v korist države (ad rem publicam
latus sum) posledica mladostne naivnosti, v kateri ga je ambitio – tj. hono-
ris cupido, fama, invidia –, ki jo v 4.2 imenuje tudi ambitio mala, prepro-
sto zavedla, da se je v iskrenem prizadevanju za gloria, namesto da bi se za-
vezal virtus in to izkazal z bonae artes, vdal različnim oblikam malae artes,
ki jih v svoji zgodovinopisni manifestaciji seveda kompetentno prepozna-
va in ločuje.
Podobno kot v 1.5–2.6 se, potem ko je pripovedovalec s protivnim sed
napovedal zasuk v dikciji, z izrazom igitur pripovedovalčevo teoretično
razmišljanje o zakonitostih zgodovinopisja nadaljuje, vendar še vedno sko-
zi perspektivo izkustvenega pripovedovalca, ki v 4.3 že začne polagoma pre-
hajati v dikcijo zgodovinopisnega pripovedovalca.
Igitur de Catilinae coniuratione paucis absolvam ...
V spodaj citiranem odlomku se izkustvena in zgodovinopisna dikcija
začneta zbliževati, z mislijo igitur de Catilinae coniuratione … paucis absol-
vam (4.3) pa pripovedovalec izkustveno paradigmo že v celoti zamenja za
zgodovinopisno:
4.1–4.5 Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit … eodem
regressus statui res gestas populi Romani carptim, ut quaeque memoria di-
gna videbantur, perscribere eo magis, quod mihi a spe, metu, partibus rei pu-
blicae animus liber erat. Igitur de Catilinae coniuratione, quam verissume po-
tero, paucis absolvam; nam id facinus in primis ego memorabile existumo sce-
leris atque periculi novitate. De cuius hominis moribus pauca prius explanan-
da sunt, quam initium narrandi faciam.87
87 »Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti ... sem se sklenil vrniti k podvi-
gu, od katerega me je odtrgalo stremuštvo, in po delih – kakor se mi pač to ali ono zdi vre-
dno omembe –, pisati zgodovino rimskega ljudstva. Opravila sem se lotil še toliko bolj vne-
to zato, ker je moj duh svoboden – ničsar več se ne nadejam, ničesar se ne bojim in poltično
nikomur ne pripadam. Na kratko bom torej razpravil, kolikor le morem stvarno, o Katilino-
vi zaroti; to grozodejstvo se mi namreč zaradi nenavadne strahotnosti in zločinstva zdi naj-
prej vreden spomina. Preden pa začnem pripovedovati, naj na kratko spregovorim o znača-
ju tega človeka.«
3.5 ac me, cum ab reliquorum malis moribus dissentirem, nihilo minus hono-
ris cupido eadem, qua ceteros, fama atque invidia vexabat.
V glavnem stavku k prvemu dopustnemu odvisnikomu se nahaja eden
ključnih momentov tega odlomka, namreč pojasnilo o preteklih ravna-
njih, to pa je mladostna naivnost – imbecilla aetas –, ki jo implicira že uvo-
dni izraz adulescentulus in ki se ponovi tudi v izrazu insolens malarum ar-
tium; to, na kar torej namiguje izkustveni pripovedovalec, je, da je njegov
osebni neuspeh v javnem udejstvovanju v korist države (ad rem publicam
latus sum) posledica mladostne naivnosti, v kateri ga je ambitio – tj. hono-
ris cupido, fama, invidia –, ki jo v 4.2 imenuje tudi ambitio mala, prepro-
sto zavedla, da se je v iskrenem prizadevanju za gloria, namesto da bi se za-
vezal virtus in to izkazal z bonae artes, vdal različnim oblikam malae artes,
ki jih v svoji zgodovinopisni manifestaciji seveda kompetentno prepozna-
va in ločuje.
Podobno kot v 1.5–2.6 se, potem ko je pripovedovalec s protivnim sed
napovedal zasuk v dikciji, z izrazom igitur pripovedovalčevo teoretično
razmišljanje o zakonitostih zgodovinopisja nadaljuje, vendar še vedno sko-
zi perspektivo izkustvenega pripovedovalca, ki v 4.3 že začne polagoma pre-
hajati v dikcijo zgodovinopisnega pripovedovalca.
Igitur de Catilinae coniuratione paucis absolvam ...
V spodaj citiranem odlomku se izkustvena in zgodovinopisna dikcija
začneta zbliževati, z mislijo igitur de Catilinae coniuratione … paucis absol-
vam (4.3) pa pripovedovalec izkustveno paradigmo že v celoti zamenja za
zgodovinopisno:
4.1–4.5 Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit … eodem
regressus statui res gestas populi Romani carptim, ut quaeque memoria di-
gna videbantur, perscribere eo magis, quod mihi a spe, metu, partibus rei pu-
blicae animus liber erat. Igitur de Catilinae coniuratione, quam verissume po-
tero, paucis absolvam; nam id facinus in primis ego memorabile existumo sce-
leris atque periculi novitate. De cuius hominis moribus pauca prius explanan-
da sunt, quam initium narrandi faciam.87
87 »Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti ... sem se sklenil vrniti k podvi-
gu, od katerega me je odtrgalo stremuštvo, in po delih – kakor se mi pač to ali ono zdi vre-
dno omembe –, pisati zgodovino rimskega ljudstva. Opravila sem se lotil še toliko bolj vne-
to zato, ker je moj duh svoboden – ničsar več se ne nadejam, ničesar se ne bojim in poltično
nikomur ne pripadam. Na kratko bom torej razpravil, kolikor le morem stvarno, o Katilino-
vi zaroti; to grozodejstvo se mi namreč zaradi nenavadne strahotnosti in zločinstva zdi naj-
prej vreden spomina. Preden pa začnem pripovedovati, naj na kratko spregovorim o znača-
ju tega človeka.«
