Page 91 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 91
De Catilinae coniuratione
3.3 Nam pro pudore, pro abstinentia, pro virtute, Pl. 7.325d οὐ γὰρ ἔτι ἐν τοῖς τῶν πατέρων ἤθεσιν καὶ
audacia, largitio, avaritia vigebant. ἐπιτηδεύμασιν ἡ πόλις ἡμῶν διῳκεῖτο, … τά τε τῶν
νόμων γράμματα καὶ ἔθη διεφθείρετο …
3.4 Quae tametsi animus aspernabatur insolens Pl. 7.324d καὶ ἐγὼ θαυμαστὸν οὐδὲν ἔπαθον ὑπὸ
malarum artium … νεότητος·
4.1 Igitur, ubi animus ex multis miseriis atque peri- Pl. 7.325a ἃ δὴ πάντα καθορῶν καὶ εἴ τιν᾽ ἄλλα
culis requievit … τοιαῦτα οὐ σμικρά, ἐδυσχέρανά τε καὶ ἐμαυτὸν
ἐπανήγαγον ἀπὸ τῶν τότε κακῶν.
Ujemanje v nekaterih pasusih, ki omogoča sklep, da je Platonovo sed-
mo pismo poglavitni formalni vir tega dela prologa Katilinove zarote, sicer
narekuje previdnost, da tega vtisa – da je namreč Platon tudi sicer vir glav-
nih idej v pričujočem delu –,84 ne bi razširili na obravnavo celotnega de-
la.85 Predvsem moramo že na tem mestu opozoriti, da se dikcija v pričujo-
čem odlomku v nekaterih bistvenih pogledih od Platonove precej razliku-
je, oziroma da pripovedovalec Platonove misli – če jih že uporablja – pre-
oblikuje tako, da se skladajo z njegovo dosedanjo argumentacijo. Dejstvo,
da je argumentacija v odlomku 3.3–4.2 hote oblikovana po modelu dikci-
je Platonovega sedmega pisma,86 pravzaprav temu odlomku daje večjo težo,
kot jo dejansko ima.
Pač pa moramo v odlomku 3.3–4.2 opozoriti predvsem na vnovično
antitezo med bonae artes in malae artes (slednje pripovedovalec tokrat pr-
vič jasno označi s to besedno zvezo): Nam pro pudore, pro abstinentia, pro
virtute, audacia, largitio, avaritia vigebant (3.3). Tu ne smemo prezreti oči-
tne povezave z aksiomatično trditvijo v 2.5: Verum ubi pro labore desidia,
pro continentia et aequitate lubido atque superbia invasere, fortuna simul
cum moribus inmutatur. Bistvena razlika v dikciji obeh trditev je, da gre v
2.5 za splošno resnico, ki jo v aksiomatičnem, avtoritativnem tonu izusti
zgodovinopisni pripovedovalec; v 3.3 pa gre za navajanje vzrokov za trditev
iz prejšnjega stavka mihi multa adversa fuere, s katerim izkustveni pripove-
dovalec splošno, aksiomatično trditev iz 2.5 prevede v osebno izkušnjo in v
bistvu pritrdi argumentu zgodovinopisnega pripovedovalca, da do uspeha v
javnem udejstvovanju privedejo samo bonae artes. Ta vtis še dodatno utrju-
jeta dva dopustna odvisnika, v 3.4 in 3.5:
3.4 Quae tametsi animus aspernabatur insolens malarum artium, tamen inter
tanta vitia imbecilla aetas ambitione corrupta tenebatur
84 Prim. F. Egermann, Die Proömien zu den Werken des Sallust, SAWW 214 (1932), št. 3.
85 Gl. poglavje »Salustijevi viri«.
86 K. Vretska, Sallusts Selbstbekenntnis (Bell. Cat. 3,3–4,2), Eranos 53 (1955), 49.
3.3 Nam pro pudore, pro abstinentia, pro virtute, Pl. 7.325d οὐ γὰρ ἔτι ἐν τοῖς τῶν πατέρων ἤθεσιν καὶ
audacia, largitio, avaritia vigebant. ἐπιτηδεύμασιν ἡ πόλις ἡμῶν διῳκεῖτο, … τά τε τῶν
νόμων γράμματα καὶ ἔθη διεφθείρετο …
3.4 Quae tametsi animus aspernabatur insolens Pl. 7.324d καὶ ἐγὼ θαυμαστὸν οὐδὲν ἔπαθον ὑπὸ
malarum artium … νεότητος·
4.1 Igitur, ubi animus ex multis miseriis atque peri- Pl. 7.325a ἃ δὴ πάντα καθορῶν καὶ εἴ τιν᾽ ἄλλα
culis requievit … τοιαῦτα οὐ σμικρά, ἐδυσχέρανά τε καὶ ἐμαυτὸν
ἐπανήγαγον ἀπὸ τῶν τότε κακῶν.
Ujemanje v nekaterih pasusih, ki omogoča sklep, da je Platonovo sed-
mo pismo poglavitni formalni vir tega dela prologa Katilinove zarote, sicer
narekuje previdnost, da tega vtisa – da je namreč Platon tudi sicer vir glav-
nih idej v pričujočem delu –,84 ne bi razširili na obravnavo celotnega de-
la.85 Predvsem moramo že na tem mestu opozoriti, da se dikcija v pričujo-
čem odlomku v nekaterih bistvenih pogledih od Platonove precej razliku-
je, oziroma da pripovedovalec Platonove misli – če jih že uporablja – pre-
oblikuje tako, da se skladajo z njegovo dosedanjo argumentacijo. Dejstvo,
da je argumentacija v odlomku 3.3–4.2 hote oblikovana po modelu dikci-
je Platonovega sedmega pisma,86 pravzaprav temu odlomku daje večjo težo,
kot jo dejansko ima.
Pač pa moramo v odlomku 3.3–4.2 opozoriti predvsem na vnovično
antitezo med bonae artes in malae artes (slednje pripovedovalec tokrat pr-
vič jasno označi s to besedno zvezo): Nam pro pudore, pro abstinentia, pro
virtute, audacia, largitio, avaritia vigebant (3.3). Tu ne smemo prezreti oči-
tne povezave z aksiomatično trditvijo v 2.5: Verum ubi pro labore desidia,
pro continentia et aequitate lubido atque superbia invasere, fortuna simul
cum moribus inmutatur. Bistvena razlika v dikciji obeh trditev je, da gre v
2.5 za splošno resnico, ki jo v aksiomatičnem, avtoritativnem tonu izusti
zgodovinopisni pripovedovalec; v 3.3 pa gre za navajanje vzrokov za trditev
iz prejšnjega stavka mihi multa adversa fuere, s katerim izkustveni pripove-
dovalec splošno, aksiomatično trditev iz 2.5 prevede v osebno izkušnjo in v
bistvu pritrdi argumentu zgodovinopisnega pripovedovalca, da do uspeha v
javnem udejstvovanju privedejo samo bonae artes. Ta vtis še dodatno utrju-
jeta dva dopustna odvisnika, v 3.4 in 3.5:
3.4 Quae tametsi animus aspernabatur insolens malarum artium, tamen inter
tanta vitia imbecilla aetas ambitione corrupta tenebatur
84 Prim. F. Egermann, Die Proömien zu den Werken des Sallust, SAWW 214 (1932), št. 3.
85 Gl. poglavje »Salustijevi viri«.
86 K. Vretska, Sallusts Selbstbekenntnis (Bell. Cat. 3,3–4,2), Eranos 53 (1955), 49.
