Page 90 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 90
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit et mihi reliquam
aetatem a re publica procul habendam decrevi, non fuit consilium socordia
atque desidia bonum otium conterere …81
Na rabo protivnega veznika sed v kombinaciji s posledičnim oz. skle-
palnim igitur smo že opozorili ob analizi odlomka 1.5–2.6; tudi v primeru
odlomka 3.3–4.2 sed v resnici nima prave protivne vrednosti, pač pa znova
predstavlja zasuk v pripovedovalčevi dikciji – tokrat od avtoritativne dikci-
je zgodovinopisnega pripovedovalca k navajanju osebnih razlogov, ki so pri-
vedli do odločitve za zgodovinopisje ter naposled izbire specifičnega pred-
meta obravnave – Catilinae coniuratio (4.3–4.5).
Odlomek 3.3–4.2, ki se zdi problematičen v več ozirih, in sicer zlasti
zaradi ne povsem gotovega branja misli v 3.5 – ac me … nihilo minus ho-
noris cupido eadem, qua ceteros, fama atque invidia vexabat –,82 poleg tega
pa tudi morebitnih vrivkov, denimo izraza honoris cupido v 3.5,83 bi, kot že
rečeno, lahko tudi izostal, ne da bi zgodovinopisnega pripovedovalca – ali
bolje rečeno, zgodovinopisno manifestacijo pripovedovalca –, prikrajšal za
kakršno koli formativno informacijo; dejstvo je, da je (zgodovinopisni) pri-
povedovalec ob razvijanju koncepta virtus (animi) bralcu v bistvu posredo-
val že dovolj informacij o lastni figuri (ki pa jih bralec, kakor smo že več-
krat opozorili, iz besedila prologa dobi posredno), tako da smo primora-
ni ta del prologa v precejšnji meri obravnavati kot topos – ta topos de (ipsi-
us) persona in de materia pa je na tem mestu pravzaprav odveč. Vendar pa si
moramo do tega stališča dovoliti pridržek – nanj bomo natančneje poka-
zali v nadaljevanju ob analizi odlomka –, da namreč ob branju 3.3–4.2 po-
stane jasno, da se dikciji zgodovinopisnega pripovedovalca podreja celo sam
izkustveni pripovedovalec.
V duhu trditve, da je eden glavnih vtisov ob branju pričujočega odlom-
ka ta, da gre predvsem za topos de persona moramo opozoriti na očitne
vzporednice med dikcijo v odlomku 3.3–4.2 in Platonovim sedmim pi-
smom, ki opozarja splošen značaj trditev v tem delu prologa Katilinove za-
rote:
3.3 Sed ego adulescentulus initio, sicut plerique, Pl. 7.324b-c νέος ἐγώ ποτε ὢν πολλοῖς δὴ ταὐτὸν
studio ad rem publicam latus sum ibique mihi ἔπαθον· ᾠήθην, εἰ θᾶττον ἐμαυτοῦ γενοίμην κύριος,
multa advorsa fuere ἐπὶ τὰ κοινὰ τῆς πόλεως εὐθὺς ἰέναι.
81 Prev. gl. v op. 64.
82 Zlasti zaradi dileme, ali je na tem mestu ustreznejša oblika oziralnega zaimka qua ali več-
krat predlagana oblika quae; prim. E. Kraggerud, Another Interpolation in Sallust‘s Bellum
Catilinae? Symbolae Osloenses 77 (2002), 111-112.
83 E. Kraggerud, n. d., 113.
Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit et mihi reliquam
aetatem a re publica procul habendam decrevi, non fuit consilium socordia
atque desidia bonum otium conterere …81
Na rabo protivnega veznika sed v kombinaciji s posledičnim oz. skle-
palnim igitur smo že opozorili ob analizi odlomka 1.5–2.6; tudi v primeru
odlomka 3.3–4.2 sed v resnici nima prave protivne vrednosti, pač pa znova
predstavlja zasuk v pripovedovalčevi dikciji – tokrat od avtoritativne dikci-
je zgodovinopisnega pripovedovalca k navajanju osebnih razlogov, ki so pri-
vedli do odločitve za zgodovinopisje ter naposled izbire specifičnega pred-
meta obravnave – Catilinae coniuratio (4.3–4.5).
Odlomek 3.3–4.2, ki se zdi problematičen v več ozirih, in sicer zlasti
zaradi ne povsem gotovega branja misli v 3.5 – ac me … nihilo minus ho-
noris cupido eadem, qua ceteros, fama atque invidia vexabat –,82 poleg tega
pa tudi morebitnih vrivkov, denimo izraza honoris cupido v 3.5,83 bi, kot že
rečeno, lahko tudi izostal, ne da bi zgodovinopisnega pripovedovalca – ali
bolje rečeno, zgodovinopisno manifestacijo pripovedovalca –, prikrajšal za
kakršno koli formativno informacijo; dejstvo je, da je (zgodovinopisni) pri-
povedovalec ob razvijanju koncepta virtus (animi) bralcu v bistvu posredo-
val že dovolj informacij o lastni figuri (ki pa jih bralec, kakor smo že več-
krat opozorili, iz besedila prologa dobi posredno), tako da smo primora-
ni ta del prologa v precejšnji meri obravnavati kot topos – ta topos de (ipsi-
us) persona in de materia pa je na tem mestu pravzaprav odveč. Vendar pa si
moramo do tega stališča dovoliti pridržek – nanj bomo natančneje poka-
zali v nadaljevanju ob analizi odlomka –, da namreč ob branju 3.3–4.2 po-
stane jasno, da se dikciji zgodovinopisnega pripovedovalca podreja celo sam
izkustveni pripovedovalec.
V duhu trditve, da je eden glavnih vtisov ob branju pričujočega odlom-
ka ta, da gre predvsem za topos de persona moramo opozoriti na očitne
vzporednice med dikcijo v odlomku 3.3–4.2 in Platonovim sedmim pi-
smom, ki opozarja splošen značaj trditev v tem delu prologa Katilinove za-
rote:
3.3 Sed ego adulescentulus initio, sicut plerique, Pl. 7.324b-c νέος ἐγώ ποτε ὢν πολλοῖς δὴ ταὐτὸν
studio ad rem publicam latus sum ibique mihi ἔπαθον· ᾠήθην, εἰ θᾶττον ἐμαυτοῦ γενοίμην κύριος,
multa advorsa fuere ἐπὶ τὰ κοινὰ τῆς πόλεως εὐθὺς ἰέναι.
81 Prev. gl. v op. 64.
82 Zlasti zaradi dileme, ali je na tem mestu ustreznejša oblika oziralnega zaimka qua ali več-
krat predlagana oblika quae; prim. E. Kraggerud, Another Interpolation in Sallust‘s Bellum
Catilinae? Symbolae Osloenses 77 (2002), 111-112.
83 E. Kraggerud, n. d., 113.
