Page 89 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 89
De Catilinae coniuratione
ko presoja nosilcev dejanj zamegljena, da zgodovinopiscu pripisujejo male-
volentia et invidia.
Zgodovinopisec torej prepoznava vrednost posameznih dejanj in jih
v njihovi kakovosti presoja kot slaba (quae delicta reprehenderis) ali dobra
(ubi de magna virtute atque gloria bonorum memores) – slednja pa nezmo-
tljivo povezuje z dobrimi posamezniki (ubi de … gloria bonorum memores)
–, kar je seveda že samo po sebi bona ars.
Podobno kot v 2.3 se tudi v 3.2 v citiranem odlomku pojavi drugoo-
sebna konjunktivna dikcija, le da na tem mestu stoji pričakovani potenci-
alni konjunktiv; z drugoosebno dikcijo pripovedovalec bralca zopet tesne-
je pritegne v svojo argumentacijo ravno v (vsebinsko) antitetično naspro-
tnih stavkih, v katerih zoperstavi diametralno nasprotne kategorije delic-
ta ≠ virtus atque gloria.
V loku od začetka prologa do konca 3.2 je torej pripovedovalec sistema-
tično razvil koncept virtus oz. virtus animi; kot prostor, na katerem se vir-
tus animi v človekovem delovanju manifestira skozi bonae artes, je opredelil
predvsem posameznikovo delovanje v javni sferi – in foro –, v kateri je na-
grada za virtus gloria in memoria. V idejno polje koncepta virtus je kot eno
od bonae artes pripovedovalec umestil tudi zgodovinopisje, ki je lahko torej
enako legitimno prizadevanje za gloria in memoria kot politično delovanje
– vel pace vel bello clarum fieri licet. Pripovedovalčev namen – izenačiti zgo-
dovinopisje z javnim delovanjem v korist države oz. potrditi njegov status
državotvorne dejavnosti –, je s tem pravzaprav dosežen in tudi oseba (zgo-
dovinopisnega) pripovedovalca je v odnosu do bralca že docela oblikovana.
Prolog bi se tu prav lahko že končal, ne da bi se za bralca izgubil kak pose-
bej dragocen podatek, razen krajšega pojasnila o izbiri predmeta obravna-
ve v glavnem delu pripovedi.
Vendar pa sledi odlomek, v katerem pride, kakor smo že opozorili na
začetku tega analitičnega dela, do nihanja v figuri pripovedovalca, in sicer
zaradi specifične dikcije, v kateri so izpostavljene osebne izkušnje, tako da v
tem delu prologa, tj. 3.3–4.2, ne moremo govoriti o zgodovinopisnem tem-
več o izkustvenem pripovedovalcu.
Opozoriti moramo tudi na specifično zgradbo odlomka 3.3–4.2, ki je
oblikovana podobno kot v 1.5–2.6:
3.3–4.2 Sed ego adulescentulus initio, sicuti plerique, studio ad rem publicam
latus sum ibique mihi multa advorsa fuere. …
ko presoja nosilcev dejanj zamegljena, da zgodovinopiscu pripisujejo male-
volentia et invidia.
Zgodovinopisec torej prepoznava vrednost posameznih dejanj in jih
v njihovi kakovosti presoja kot slaba (quae delicta reprehenderis) ali dobra
(ubi de magna virtute atque gloria bonorum memores) – slednja pa nezmo-
tljivo povezuje z dobrimi posamezniki (ubi de … gloria bonorum memores)
–, kar je seveda že samo po sebi bona ars.
Podobno kot v 2.3 se tudi v 3.2 v citiranem odlomku pojavi drugoo-
sebna konjunktivna dikcija, le da na tem mestu stoji pričakovani potenci-
alni konjunktiv; z drugoosebno dikcijo pripovedovalec bralca zopet tesne-
je pritegne v svojo argumentacijo ravno v (vsebinsko) antitetično naspro-
tnih stavkih, v katerih zoperstavi diametralno nasprotne kategorije delic-
ta ≠ virtus atque gloria.
V loku od začetka prologa do konca 3.2 je torej pripovedovalec sistema-
tično razvil koncept virtus oz. virtus animi; kot prostor, na katerem se vir-
tus animi v človekovem delovanju manifestira skozi bonae artes, je opredelil
predvsem posameznikovo delovanje v javni sferi – in foro –, v kateri je na-
grada za virtus gloria in memoria. V idejno polje koncepta virtus je kot eno
od bonae artes pripovedovalec umestil tudi zgodovinopisje, ki je lahko torej
enako legitimno prizadevanje za gloria in memoria kot politično delovanje
– vel pace vel bello clarum fieri licet. Pripovedovalčev namen – izenačiti zgo-
dovinopisje z javnim delovanjem v korist države oz. potrditi njegov status
državotvorne dejavnosti –, je s tem pravzaprav dosežen in tudi oseba (zgo-
dovinopisnega) pripovedovalca je v odnosu do bralca že docela oblikovana.
Prolog bi se tu prav lahko že končal, ne da bi se za bralca izgubil kak pose-
bej dragocen podatek, razen krajšega pojasnila o izbiri predmeta obravna-
ve v glavnem delu pripovedi.
Vendar pa sledi odlomek, v katerem pride, kakor smo že opozorili na
začetku tega analitičnega dela, do nihanja v figuri pripovedovalca, in sicer
zaradi specifične dikcije, v kateri so izpostavljene osebne izkušnje, tako da v
tem delu prologa, tj. 3.3–4.2, ne moremo govoriti o zgodovinopisnem tem-
več o izkustvenem pripovedovalcu.
Opozoriti moramo tudi na specifično zgradbo odlomka 3.3–4.2, ki je
oblikovana podobno kot v 1.5–2.6:
3.3–4.2 Sed ego adulescentulus initio, sicuti plerique, studio ad rem publicam
latus sum ibique mihi multa advorsa fuere. …
