Page 88 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 88
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
opisovanim dejanjem; pomemben učinek te trditve je, da zgodovinopisje
umesti med bonae artes, natančneje, da ga izenači z labor.
Pri tem velja opozoriti na pomembno razliko med dikcijo facta dictis
exaequanda sunt in citiranim besedilom grških piscev; pri obeh citiranih
grških odlomkih izraz χαλεπόν (ἐστιν) sugerira, da je ta naloga težka – kar
pripovedovalcu omogoča več manevrskega prostora v nadaljevanju pripo-
vedi –, medtem ko v neposrednem besedilu facta dictis exaequanda sunt to-
vrstnega izraza ni. Res se sicer izraz z enakim pomenom nahaja v stavku ta-
men in primis arduom videtur res gestas scribere, vendar se ta vsebinsko na-
vezuje na predhodni stavek in natančneje umešča, kot že rečeno, zgodovi-
nopisje kot eno od bonae artes v polje virtus. Pripovedovalec v Katilinovi
zaroti si tako (v očeh bralca) pušča manj prostora za morebitna odstopanja
od dejanskosti sporočenega v pripovedi.
Tudi v nadaljevanju – zlasti v zadnji od točk, ki smo ju izpostavili –,
se dikcija pričujočega besedila približa Tukididu in povzema precej utr-
jen topos:
Th. 2.35.2 Ὅ τε γὰρ ξυνειδὼς καὶ εὔνους ἀκροατὴς τάχ‘ ἄν τι ἐνδεεστέρως
πρὸς ἃ βούλεταί τε καὶ ἐπίσταται νομίσειε δηλοῦσθαι, ὅ τε ἄπειρος ἔστιν ἃ καὶ
πλεονάζεσθαι, διὰ φθόνον, εἴ τι ὑπὲρ τὴν αὑτοῦ φύσιν ἀκούοι.80
Nenazadnje moramo opozoriti tudi na spretno oblikovano konstruk-
cijo te periode, katere osrednji moment so pozitivne vrednote (virtus atque
gloria), ki jih je pripovedovalec sistematično izpostavljal skozi vse predhod-
no besedilo prologa:
primum, quod facta dictis exaequanda sunt;
a) dehinc, quia plerique quae delicta reprehenderis
malevolentia et invidia dicta putant
b) ubi de magna virtute atque gloria bonorum memores
c) quae sibi quisque facilia factu putat, aequo animo
accipit, supra ea veluti ficta pro falsis ducit
Argumentacija tega odlomka bralca sili, da privoli v pripovedovalčevo
logiko: bistvena razlika med pripovedovalcem – in sicer se argumenatcija
nanaša na katerega koli zgodovinopisnega pripovedovalca, ne zgolj na kon-
kretno osebo pripovedovalca, ki govori v pričujočem besedilu, čeprav je av-
toriteta, ki na tem mestu postavlja trditve –, in subjekti dejanj ( facere), ki
jih opisuje, je ta, da je perspektiva zgodovinopisca jasna, medtem ko je lah-
80 »Dobro obveščen, dobrohoten poslušalec hitro utegne biti mnenja, da je to ali ono izposta-
vljeno v manjši meri, kot si želi oziroma meni, da bi moralo biti; nepoučeni pa bo že iz zavi-
sti menil, da gre za pretiravanje, ko bo slišal kaj takega, kar presega njegovo naravo.«
opisovanim dejanjem; pomemben učinek te trditve je, da zgodovinopisje
umesti med bonae artes, natančneje, da ga izenači z labor.
Pri tem velja opozoriti na pomembno razliko med dikcijo facta dictis
exaequanda sunt in citiranim besedilom grških piscev; pri obeh citiranih
grških odlomkih izraz χαλεπόν (ἐστιν) sugerira, da je ta naloga težka – kar
pripovedovalcu omogoča več manevrskega prostora v nadaljevanju pripo-
vedi –, medtem ko v neposrednem besedilu facta dictis exaequanda sunt to-
vrstnega izraza ni. Res se sicer izraz z enakim pomenom nahaja v stavku ta-
men in primis arduom videtur res gestas scribere, vendar se ta vsebinsko na-
vezuje na predhodni stavek in natančneje umešča, kot že rečeno, zgodovi-
nopisje kot eno od bonae artes v polje virtus. Pripovedovalec v Katilinovi
zaroti si tako (v očeh bralca) pušča manj prostora za morebitna odstopanja
od dejanskosti sporočenega v pripovedi.
Tudi v nadaljevanju – zlasti v zadnji od točk, ki smo ju izpostavili –,
se dikcija pričujočega besedila približa Tukididu in povzema precej utr-
jen topos:
Th. 2.35.2 Ὅ τε γὰρ ξυνειδὼς καὶ εὔνους ἀκροατὴς τάχ‘ ἄν τι ἐνδεεστέρως
πρὸς ἃ βούλεταί τε καὶ ἐπίσταται νομίσειε δηλοῦσθαι, ὅ τε ἄπειρος ἔστιν ἃ καὶ
πλεονάζεσθαι, διὰ φθόνον, εἴ τι ὑπὲρ τὴν αὑτοῦ φύσιν ἀκούοι.80
Nenazadnje moramo opozoriti tudi na spretno oblikovano konstruk-
cijo te periode, katere osrednji moment so pozitivne vrednote (virtus atque
gloria), ki jih je pripovedovalec sistematično izpostavljal skozi vse predhod-
no besedilo prologa:
primum, quod facta dictis exaequanda sunt;
a) dehinc, quia plerique quae delicta reprehenderis
malevolentia et invidia dicta putant
b) ubi de magna virtute atque gloria bonorum memores
c) quae sibi quisque facilia factu putat, aequo animo
accipit, supra ea veluti ficta pro falsis ducit
Argumentacija tega odlomka bralca sili, da privoli v pripovedovalčevo
logiko: bistvena razlika med pripovedovalcem – in sicer se argumenatcija
nanaša na katerega koli zgodovinopisnega pripovedovalca, ne zgolj na kon-
kretno osebo pripovedovalca, ki govori v pričujočem besedilu, čeprav je av-
toriteta, ki na tem mestu postavlja trditve –, in subjekti dejanj ( facere), ki
jih opisuje, je ta, da je perspektiva zgodovinopisca jasna, medtem ko je lah-
80 »Dobro obveščen, dobrohoten poslušalec hitro utegne biti mnenja, da je to ali ono izposta-
vljeno v manjši meri, kot si želi oziroma meni, da bi moralo biti; nepoučeni pa bo že iz zavi-
sti menil, da gre za pretiravanje, ko bo slišal kaj takega, kar presega njegovo naravo.«
