Page 87 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 87
De Catilinae coniuratione
Kljub trditvi, da dejavnost (zgodovino)pisca in tvorca dejanj ne prina-
ša enake slave – haudquaquam par gloria sequitur scriptorem et actorem re-
rum –, pa pripovedovalec skladno s trditvijo iz 2.3 (quod si regum atque
imperatorum animi virtus in pace ita ut in bello valeret …), da je ingenium
oz. animi virtus ne večji preizkušnji v miru kot v vojni zgodovinopisju pri-
piše vsaj enako težo – tamen in primis arduom videtur res gestas scribere –,
s tem pa zgodovinopisno dejavnost v celoti umesti v že oblikovano shemo
virtus–gloria.
Z natančnim pojasnjevanjem, katerim pastem se mora zgodovinopisec
izogibati, pripovedovalec pokaže, da ga vprašanje pisanja oz. opisovanja de-
janj ( facta scribere) zanima bistveno bolj kot aktivna udeležba pri teh deja-
njih ( facere); če namreč primerjamo argumentacijo iz 2.3–2.5, kjer vzpo-
stavi korelacijo med virtus animi in imperium, vidimo, da tudi o manife-
staciji virtus v posameznikovem delovanju, torej o bonae artes, spregovori
zgolj z abstraktnimi pojmi (labor ≠ desidia, aequitas et continentia ≠ lubi-
do atque superbia), ne pa z dejanskimi napotki, kako naj posameznik kot
nosilec virtus ravna v vsakokratnih okoliščinah – in pace aut in bello. V 3.2
pa pripovedovalec pravzaprav zelo natančno spregovori prav o tem, kako
je treba pisati zgodovino, oziroma s kakšnimi težavami se zgodovinopisec
srečuje – s tem pa dejansko zgodovinopisni pripovedovalec precej neposre-
dno spregovori o sebi kot ključni osebi pripovedi:
facta dictis exaequanda sunt;
plerique quae delicta reprehenderis malevolentia et invidia dicta pu-
tant;
ubi de magna virtute atque gloria bonorum memores, quae sibi qui-
sque facilia factu putat, aequo animo accipit, supra ea veluti ficta pro fal-
sis ducit
Vse tri pomisleke oz. »napotke« za pisanje zgodovine pripovedovalec
črpa pri literarni tradiciji in se v očeh bralca znova kaže kot intelektualna
avtoriteta, ki pozna večno prisotne dileme zgodovinopisca; prvi pomislek
– facta dictis exaequanda sunt – lahko sledimo pri več piscih, od katerih
najprej omenimo Tukidida: χαλεπὸν γὰρ τὸ μετρίως εἰπεῖν.78 Podobno misel
najdemo tudi pri Izokratu: ὡς χαλεπόν ἐστιν ἴσους τοὺς λόγους τῷ μεγέθει
τῶν ἔργων ἐξευρεῖν.79 Ena največjih težav pripovedovalca je torej, da je pri
ustvarjanju pripovedi zavezan cilju, da doseže stopnjo dejanskosti, ustrezno
vosti. Kadar pa omenjaš izjemno krepost in slavo izvrstnih posameznikov, nekaj kar se vsa-
komur zdi lahko dosegljivo, to naleti na ravnodušen odziv, kaj več pa celo obvelja za izmišlje-
no laž.«
78 Th. 2,35,2.
79 Isoc. Paneg. 4.13.
Kljub trditvi, da dejavnost (zgodovino)pisca in tvorca dejanj ne prina-
ša enake slave – haudquaquam par gloria sequitur scriptorem et actorem re-
rum –, pa pripovedovalec skladno s trditvijo iz 2.3 (quod si regum atque
imperatorum animi virtus in pace ita ut in bello valeret …), da je ingenium
oz. animi virtus ne večji preizkušnji v miru kot v vojni zgodovinopisju pri-
piše vsaj enako težo – tamen in primis arduom videtur res gestas scribere –,
s tem pa zgodovinopisno dejavnost v celoti umesti v že oblikovano shemo
virtus–gloria.
Z natančnim pojasnjevanjem, katerim pastem se mora zgodovinopisec
izogibati, pripovedovalec pokaže, da ga vprašanje pisanja oz. opisovanja de-
janj ( facta scribere) zanima bistveno bolj kot aktivna udeležba pri teh deja-
njih ( facere); če namreč primerjamo argumentacijo iz 2.3–2.5, kjer vzpo-
stavi korelacijo med virtus animi in imperium, vidimo, da tudi o manife-
staciji virtus v posameznikovem delovanju, torej o bonae artes, spregovori
zgolj z abstraktnimi pojmi (labor ≠ desidia, aequitas et continentia ≠ lubi-
do atque superbia), ne pa z dejanskimi napotki, kako naj posameznik kot
nosilec virtus ravna v vsakokratnih okoliščinah – in pace aut in bello. V 3.2
pa pripovedovalec pravzaprav zelo natančno spregovori prav o tem, kako
je treba pisati zgodovino, oziroma s kakšnimi težavami se zgodovinopisec
srečuje – s tem pa dejansko zgodovinopisni pripovedovalec precej neposre-
dno spregovori o sebi kot ključni osebi pripovedi:
facta dictis exaequanda sunt;
plerique quae delicta reprehenderis malevolentia et invidia dicta pu-
tant;
ubi de magna virtute atque gloria bonorum memores, quae sibi qui-
sque facilia factu putat, aequo animo accipit, supra ea veluti ficta pro fal-
sis ducit
Vse tri pomisleke oz. »napotke« za pisanje zgodovine pripovedovalec
črpa pri literarni tradiciji in se v očeh bralca znova kaže kot intelektualna
avtoriteta, ki pozna večno prisotne dileme zgodovinopisca; prvi pomislek
– facta dictis exaequanda sunt – lahko sledimo pri več piscih, od katerih
najprej omenimo Tukidida: χαλεπὸν γὰρ τὸ μετρίως εἰπεῖν.78 Podobno misel
najdemo tudi pri Izokratu: ὡς χαλεπόν ἐστιν ἴσους τοὺς λόγους τῷ μεγέθει
τῶν ἔργων ἐξευρεῖν.79 Ena največjih težav pripovedovalca je torej, da je pri
ustvarjanju pripovedi zavezan cilju, da doseže stopnjo dejanskosti, ustrezno
vosti. Kadar pa omenjaš izjemno krepost in slavo izvrstnih posameznikov, nekaj kar se vsa-
komur zdi lahko dosegljivo, to naleti na ravnodušen odziv, kaj več pa celo obvelja za izmišlje-
no laž.«
78 Th. 2,35,2.
79 Isoc. Paneg. 4.13.
