Page 86 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 86
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
cere tu nikakor ne more pomeniti zgolj govorništva,74 pač pa gre za nadre-
dni izraz, ki označuje vsakršno besedno dejavnost – s stališča pripovedo-
valca pa, kot bo pokazal v nadaljevanju, predvsem zgodovinopisje: et qui fe-
cere et qui facta aliorum scripsere, multi laudantur. Tu si moramo dovoliti
krajši ekskurz. Če namreč izraz dicere v 3.1 (zlasti zaradi vključenosti v be-
sedno zvezo bene dicere) še omogoča razmišljanje, da dicere pomeni pred-
vsem govorništvo,75 zaradi česar se zdi paralelizem pulchrum est bene facere
rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est manj posrečen – še toliko
bolj, ker mu že v naslednjem stavku sledi facta aliorum scribere –, pa more-
mo ugovarjati z dejstvom, da je v rimski tradiciji tudi dicere pravzaprav dr-
žavotvorno dejanje s historično vrednostjo in da je bila razlika med aktiv-
nim politikom (čigar težišče delovanja je brez dvoma facere), in piscem, ki je
pisal (ali govoril) v korist države, povsem nejasna in da gre v določenih lah-
ko za eno in isto osebo obenem;76 ta pomislek omogoča sklep, da se pripo-
vedovalec na tem mestu z zaziranjem k exempla maiorum pravzaprav ume-
šča v prav tisto rimsko tradicijo, ki državnika ne obravnava zgolj kot molče-
čega tvorca dejanj ( facta) v nasprotju z govorcem, pač pa mu priznava tudi
občo literarno (in ne zgolj govorniško) kapaciteto.
Antiteza je torej jasna: posameznik se lahko odlikuje z dejanji in foro ali
pa z besedno spretnostjo, vendar je pripovedovalčeva ambicija ob prizade-
vanjih, da bi med dejanja, ki sodijo med virtutes animi in ki torej omogo-
čijo posameziku, da dosežejo gloria, umestil zgodovinopisje, jasna: zanima
ga predvsem to, da konstruira zgodovinsko pripoved. Vendar pa sledi v 3.2
v zvezi s pomenom zgodovinopisja še en pomemben moment:
3.2 Ac mihi quidem, tametsi haudquaquam par gloria sequitur scriptorem
et actorem rerum, tamen in primis arduom videtur res gestas scribere: pri-
mum, quod facta dictis exaequanda sunt; dehinc, quia plerique quae delic-
ta reprehenderis malevolentia et invidia dicta putant; ubi de magna virtute
atque gloria bonorum memores, quae sibi quisque facilia factu putat, aequo
animo accipit, supra ea veluti ficta pro falsis ducit.77
74 Prim. Enn. Ann. 263-4: Pellitur e medio sapientia, vi geritur res / spernitur orator bonus, hor-
ridus miles amatur. Podobno Cic. Mur. 30: Duae sint artes igitur quae possint locare homines
in amplissimo gradu dignitatis, una imperatoris, altera oratoris boni; ab hoc enim pacis orna-
menta retinentur, ab illo belli pericula repelluntur.
75 Tako denimo A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historio-
graphie. Das Catilina Proömium.
76 V dotedanji zgodovinopisni tradiciji zlasti (stari) analisti (npr. Kvint Fabij Piktor ali Lucij
Cincij Aliment) in seveda Mark Porcij Katon.
77 »Meni pa se le zdi, da je, čeprav je pisec zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki jo
ustvarja, zgodovino pisati nadvse težko; najprej zato, ker je treba v besedah enakovredno
prikazati dejanja, zatem zato, ker ima večina grajanje prekrškov za besede zlobe in nevoščlji-
cere tu nikakor ne more pomeniti zgolj govorništva,74 pač pa gre za nadre-
dni izraz, ki označuje vsakršno besedno dejavnost – s stališča pripovedo-
valca pa, kot bo pokazal v nadaljevanju, predvsem zgodovinopisje: et qui fe-
cere et qui facta aliorum scripsere, multi laudantur. Tu si moramo dovoliti
krajši ekskurz. Če namreč izraz dicere v 3.1 (zlasti zaradi vključenosti v be-
sedno zvezo bene dicere) še omogoča razmišljanje, da dicere pomeni pred-
vsem govorništvo,75 zaradi česar se zdi paralelizem pulchrum est bene facere
rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est manj posrečen – še toliko
bolj, ker mu že v naslednjem stavku sledi facta aliorum scribere –, pa more-
mo ugovarjati z dejstvom, da je v rimski tradiciji tudi dicere pravzaprav dr-
žavotvorno dejanje s historično vrednostjo in da je bila razlika med aktiv-
nim politikom (čigar težišče delovanja je brez dvoma facere), in piscem, ki je
pisal (ali govoril) v korist države, povsem nejasna in da gre v določenih lah-
ko za eno in isto osebo obenem;76 ta pomislek omogoča sklep, da se pripo-
vedovalec na tem mestu z zaziranjem k exempla maiorum pravzaprav ume-
šča v prav tisto rimsko tradicijo, ki državnika ne obravnava zgolj kot molče-
čega tvorca dejanj ( facta) v nasprotju z govorcem, pač pa mu priznava tudi
občo literarno (in ne zgolj govorniško) kapaciteto.
Antiteza je torej jasna: posameznik se lahko odlikuje z dejanji in foro ali
pa z besedno spretnostjo, vendar je pripovedovalčeva ambicija ob prizade-
vanjih, da bi med dejanja, ki sodijo med virtutes animi in ki torej omogo-
čijo posameziku, da dosežejo gloria, umestil zgodovinopisje, jasna: zanima
ga predvsem to, da konstruira zgodovinsko pripoved. Vendar pa sledi v 3.2
v zvezi s pomenom zgodovinopisja še en pomemben moment:
3.2 Ac mihi quidem, tametsi haudquaquam par gloria sequitur scriptorem
et actorem rerum, tamen in primis arduom videtur res gestas scribere: pri-
mum, quod facta dictis exaequanda sunt; dehinc, quia plerique quae delic-
ta reprehenderis malevolentia et invidia dicta putant; ubi de magna virtute
atque gloria bonorum memores, quae sibi quisque facilia factu putat, aequo
animo accipit, supra ea veluti ficta pro falsis ducit.77
74 Prim. Enn. Ann. 263-4: Pellitur e medio sapientia, vi geritur res / spernitur orator bonus, hor-
ridus miles amatur. Podobno Cic. Mur. 30: Duae sint artes igitur quae possint locare homines
in amplissimo gradu dignitatis, una imperatoris, altera oratoris boni; ab hoc enim pacis orna-
menta retinentur, ab illo belli pericula repelluntur.
75 Tako denimo A. D. Leeman, Sallust‘s Prologe und seine Auffassung von der Historio-
graphie. Das Catilina Proömium.
76 V dotedanji zgodovinopisni tradiciji zlasti (stari) analisti (npr. Kvint Fabij Piktor ali Lucij
Cincij Aliment) in seveda Mark Porcij Katon.
77 »Meni pa se le zdi, da je, čeprav je pisec zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki jo
ustvarja, zgodovino pisati nadvse težko; najprej zato, ker je treba v besedah enakovredno
prikazati dejanja, zatem zato, ker ima večina grajanje prekrškov za besede zlobe in nevoščlji-
