Page 85 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 85
De Catilinae coniuratione
dovalec jasneje pokazal šele v 3.1–3.2) sodijo tudi arare, navigare, aedifica-
re; v množici dejavnosti (magna copia rerum), ki se človeku ponujajo, vsak-
do ubere svojo pot – poleg vsega ostalega je torej ena od možnosti tudi zgo-
dovinopisje:
3.1–3.2 Pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absur-
dum est; vel pace vel bello clarum fieri licet; et qui fecere et qui facta aliorum
scripsere, multi laudantur. Ac mihi quidem, tametsi haudquaquam par gloria
sequitur scriptorem et actorem rerum, tamen in primis arduum videtur res
gestas scribere …73
Misel vel pace vel bello clarum fieri licet je tu povsem ključnega pomena,
saj ne smemo prezreti vsebinske vzporednice v si … animi virtus in pace ita
ut in bello valeret, equabilius atque constantius sese res humanae haberent v
2.3; ponovitev antiteze bellum – pax v povezavi z vrednoto gloria kot na-
grado za virtus (animi) oz. njene manifestacije skozi bonae artes (tu izraže-
no v izrazu clarum fieri) sugerira pripovedovalčevo ambicijo, da kot eno od
bonae artes konkretno – bistveno bolj kot v 2.7–2.9, kjer govori zgolj o splo-
šnih paradigmah človekovega delovanja – opredeli zgodovinopisje.
V 2.1–2.6 je namreč pripovedovalec virtus in bonae artes še povezoval
predvsem s prostorom posameznikovega javnega udejstvovanja (imperi-
um), vendar to stališče v 2.9 že nekoliko relativizira z izrazom aliquod ne-
gotium. V 3.1 je ta premik že popolnoma jasno začrtan v smeri facere di-
cere, torej tako, da pripovedovalec razširi idejno polje virtus, ki poleg dejanj
v državni sferi (praeclara facinora) zajema tudi dejanja besedne umetnosti:
pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est.
Ne glede na to, da pripovedovalec (bene) facere razume najprej kot posame-
znikovo delovanje v vojni (1.5 sed diu … certamen fuit, vine corporis an vir-
tute animi res militaris magis procederet) in šele nato kot njegovo sposob-
nost, da se podobno izkaže tudi v miru (2.3 si regum atque imperatorum
animi virtus in pace ita ut in bello valeret) je tako iz prvega kot tudi drugega
primera razvidno, da gre pri tej dikciji vsakokrat predvsem za delovanje v
korist države. Zato je povsem nujno, da tudi dicere kot nasprotje facere pri-
povedovalec utemelji kot dejavnost v korist države.
V paralelizmu zato pripovedovalec tako (bene) facere kot tudi (bene) di-
cere poveže z dativom interesa rei publicae, pri čemer mora biti jasno, da di-
73 »Lepo je z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist ni brez vsakega smisla. Člo-
vek se lahko proslavi bodisi v miru bodisi v vojni; velikih časti so deležni tako tisti, ki so de-
janja storili kot tudi tisti, ki so drugih dejanja opisali. Meni pa se le zdi, da je, čeprav je pisec
zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki jo ustvarja, zgodovino pisati nadvse težko ...«
dovalec jasneje pokazal šele v 3.1–3.2) sodijo tudi arare, navigare, aedifica-
re; v množici dejavnosti (magna copia rerum), ki se človeku ponujajo, vsak-
do ubere svojo pot – poleg vsega ostalega je torej ena od možnosti tudi zgo-
dovinopisje:
3.1–3.2 Pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absur-
dum est; vel pace vel bello clarum fieri licet; et qui fecere et qui facta aliorum
scripsere, multi laudantur. Ac mihi quidem, tametsi haudquaquam par gloria
sequitur scriptorem et actorem rerum, tamen in primis arduum videtur res
gestas scribere …73
Misel vel pace vel bello clarum fieri licet je tu povsem ključnega pomena,
saj ne smemo prezreti vsebinske vzporednice v si … animi virtus in pace ita
ut in bello valeret, equabilius atque constantius sese res humanae haberent v
2.3; ponovitev antiteze bellum – pax v povezavi z vrednoto gloria kot na-
grado za virtus (animi) oz. njene manifestacije skozi bonae artes (tu izraže-
no v izrazu clarum fieri) sugerira pripovedovalčevo ambicijo, da kot eno od
bonae artes konkretno – bistveno bolj kot v 2.7–2.9, kjer govori zgolj o splo-
šnih paradigmah človekovega delovanja – opredeli zgodovinopisje.
V 2.1–2.6 je namreč pripovedovalec virtus in bonae artes še povezoval
predvsem s prostorom posameznikovega javnega udejstvovanja (imperi-
um), vendar to stališče v 2.9 že nekoliko relativizira z izrazom aliquod ne-
gotium. V 3.1 je ta premik že popolnoma jasno začrtan v smeri facere di-
cere, torej tako, da pripovedovalec razširi idejno polje virtus, ki poleg dejanj
v državni sferi (praeclara facinora) zajema tudi dejanja besedne umetnosti:
pulchrum est bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum est.
Ne glede na to, da pripovedovalec (bene) facere razume najprej kot posame-
znikovo delovanje v vojni (1.5 sed diu … certamen fuit, vine corporis an vir-
tute animi res militaris magis procederet) in šele nato kot njegovo sposob-
nost, da se podobno izkaže tudi v miru (2.3 si regum atque imperatorum
animi virtus in pace ita ut in bello valeret) je tako iz prvega kot tudi drugega
primera razvidno, da gre pri tej dikciji vsakokrat predvsem za delovanje v
korist države. Zato je povsem nujno, da tudi dicere kot nasprotje facere pri-
povedovalec utemelji kot dejavnost v korist države.
V paralelizmu zato pripovedovalec tako (bene) facere kot tudi (bene) di-
cere poveže z dativom interesa rei publicae, pri čemer mora biti jasno, da di-
73 »Lepo je z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist ni brez vsakega smisla. Člo-
vek se lahko proslavi bodisi v miru bodisi v vojni; velikih časti so deležni tako tisti, ki so de-
janja storili kot tudi tisti, ki so drugih dejanja opisali. Meni pa se le zdi, da je, čeprav je pisec
zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki jo ustvarja, zgodovino pisati nadvse težko ...«
