Page 84 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 84
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
zih arare, navigare, aedificare za dejavnosti, ki jih pripovedovalec povezuje s
posameznikovim zasebnim življenjem, kakor moremo razbrati iz trditve v
4.1, kjer (izkustveni) pripovedovalec razmišlja o zasebnih dejavnostih – ara-
re v sopomenki agrum colere – kjer sicer te dejavnosti imenuje servilia officia:
4.1 Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit et mihi re-
liquam aetatem a re publica procul habendam decrevi, non fuit consilium so-
cordia atque desidia bonum otium conterere neque vero agrum colundo aut
venando servilibus officiis …72
S stališča pripovedovalca torej arare, navigare in aedificare niso dejav-
nosti, ki bi posamezniku neposredno zagotovile gloria in memoria, vendar
pa predstavljajo paradigmo katere koli človekove dejavnosti (aliquod nego-
tium), ki sicer ni javnega značaja (in foro), a še vedno sodi v polje virtus –
virtuti parent. S tem zasukom v opredelitvi virtus v njeni praktični manife-
staciji je idejno polje virtus, ki torej zajema celoten spekter človekovega de-
lovanja, razširjeno onkraj dejavnosti, katerih neposredna posledica je glo-
ria in memoria.
Misel v 2.9 – is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui aliquo
negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae famam quaerit –, torej ja-
sno zaokrožuje oz. bolj specifično razlaga argumentacijo iz 1.3: quoniam
vita ipsa, qua fruimur, brevis est, memoriam nostri quam maxume longam
efficere (mihi rectius videtur), na kar smo opozorili že zgoraj, vendar pa je
ključnega pomena na tem mestu dostavek, ki ima za razvoj figure pripove-
dovalca posebno težo in ki kaže v argumentacijo v 3.1–3.2; misel sed in ma-
gna copia rerum aliud alii natura iter ostendit, je povsem splošnega, že aksi-
omatičnega značaja, in pripovedovalcu znova da možnost, da odpre nov ar-
gument in z njim tudi lastno figuro umesti v eno svojih temeljnih vrednot,
namreč gloria oziroma memoria.
Vtis, ki ga bralec na podlagi že povedanega mora dobiti ob argumenta-
ciji v 2.7–2.9, je torej jasen: človekovo poslanstvo je gloria in memoria, ozi-
roma v pričujočem odlomku fama (2.9); če je bilo prej še nejasno, kako naj
posameznik po teh vrednotah seže – edini napotek, ki ga je pripovedova-
lec ponudil, je razlaga, da je pot do teh vrednot virtus –, je dikcija zdaj ja-
snejša: v praktičnem smislu se virtus kaže kot aliquod negotium praecla-
ri facinoris aut artis bonae (2.9) – pri tem da je ob nizanju antitetičnih na-
sprotij v 2.5–2.6 tudi delno že pokazal, katere naj bi bile bonae artes. V po-
lje virtus pa poleg praeclara facinora (kaj so ta preslavna dejanja, bo pripove-
72 »Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti in sem sklenil preostanek življe-
nja preživeti proč od javnega življenja, sem se odločil, da svojega časa ne bom tratil v brez-
brižni lenobi, pa tudi z lovom in poljedelstvom, s tema hlapčevskima opraviloma, se nisem
mislil kratkočasiti ...«
zih arare, navigare, aedificare za dejavnosti, ki jih pripovedovalec povezuje s
posameznikovim zasebnim življenjem, kakor moremo razbrati iz trditve v
4.1, kjer (izkustveni) pripovedovalec razmišlja o zasebnih dejavnostih – ara-
re v sopomenki agrum colere – kjer sicer te dejavnosti imenuje servilia officia:
4.1 Igitur ubi animus ex multis miseriis atque periculis requievit et mihi re-
liquam aetatem a re publica procul habendam decrevi, non fuit consilium so-
cordia atque desidia bonum otium conterere neque vero agrum colundo aut
venando servilibus officiis …72
S stališča pripovedovalca torej arare, navigare in aedificare niso dejav-
nosti, ki bi posamezniku neposredno zagotovile gloria in memoria, vendar
pa predstavljajo paradigmo katere koli človekove dejavnosti (aliquod nego-
tium), ki sicer ni javnega značaja (in foro), a še vedno sodi v polje virtus –
virtuti parent. S tem zasukom v opredelitvi virtus v njeni praktični manife-
staciji je idejno polje virtus, ki torej zajema celoten spekter človekovega de-
lovanja, razširjeno onkraj dejavnosti, katerih neposredna posledica je glo-
ria in memoria.
Misel v 2.9 – is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui aliquo
negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae famam quaerit –, torej ja-
sno zaokrožuje oz. bolj specifično razlaga argumentacijo iz 1.3: quoniam
vita ipsa, qua fruimur, brevis est, memoriam nostri quam maxume longam
efficere (mihi rectius videtur), na kar smo opozorili že zgoraj, vendar pa je
ključnega pomena na tem mestu dostavek, ki ima za razvoj figure pripove-
dovalca posebno težo in ki kaže v argumentacijo v 3.1–3.2; misel sed in ma-
gna copia rerum aliud alii natura iter ostendit, je povsem splošnega, že aksi-
omatičnega značaja, in pripovedovalcu znova da možnost, da odpre nov ar-
gument in z njim tudi lastno figuro umesti v eno svojih temeljnih vrednot,
namreč gloria oziroma memoria.
Vtis, ki ga bralec na podlagi že povedanega mora dobiti ob argumenta-
ciji v 2.7–2.9, je torej jasen: človekovo poslanstvo je gloria in memoria, ozi-
roma v pričujočem odlomku fama (2.9); če je bilo prej še nejasno, kako naj
posameznik po teh vrednotah seže – edini napotek, ki ga je pripovedova-
lec ponudil, je razlaga, da je pot do teh vrednot virtus –, je dikcija zdaj ja-
snejša: v praktičnem smislu se virtus kaže kot aliquod negotium praecla-
ri facinoris aut artis bonae (2.9) – pri tem da je ob nizanju antitetičnih na-
sprotij v 2.5–2.6 tudi delno že pokazal, katere naj bi bile bonae artes. V po-
lje virtus pa poleg praeclara facinora (kaj so ta preslavna dejanja, bo pripove-
72 »Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti in sem sklenil preostanek življe-
nja preživeti proč od javnega življenja, sem se odločil, da svojega časa ne bom tratil v brez-
brižni lenobi, pa tudi z lovom in poljedelstvom, s tema hlapčevskima opraviloma, se nisem
mislil kratkočasiti ...«
