Page 83 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 83
De Catilinae coniuratione
οἱ δὲ ἡγούμενοι καλῶς προχωρεῖν ἑαυτοῖς ἢ γεωργίαν ἢ ναυκληρίαν ἢ ἄλλ᾽ ὅ τι ἂν
τυγχάνωσιν ἐργαζόμενοι ὡς εὖ πράττοντες εὐφραίνονται.70
Podobno dobi misel ne vitam silentio transeant sicuti pecora iz 1.1 svoj
odmev v trditvi eorum ego vitam mortemque iuxta aestumo, quoniam de
utraque siletur v 2.8. Vendar pa je najpomembnejša trditev pričujočega od-
lomka v 2.9:
2.9 Verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui
aliquo negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae famam quaerit. Sed
in magna copia rerum aliud alii natura iter ostendit.71
S to trditvijo namreč pripovedovalec trdneje poveže splošno razmišlja-
nje o virtus kot poti do gloria in memoria v 1.1–2.6 z utemeljitvijo izbire
zgodovinopisne dejavnosti v lastnem primeru; pri tem naj opozorimo na
jasno vzporednico med dikcijo odlomka 1.3 in 2.9: memoriam maximam
efficere = famam quaerere. Utemeljitev, ki torej sledi v nadaljevanju prologa,
je, kot smo delno že pokazali, dvodelna in predstavlja prostor znotraj prolo-
ga, v katerem pripovedno gledišče nekoliko zaniha oziroma se zoži, tako da
v odlomku 3.3–4.2 dejansko ne moremo govoriti o zgodovinopisnem pri-
povedovalcu, temveč o t.i. izkustvenem pripovedovalcu, ki ga od zgodovi-
nopisnega bistveno ločijo njegove osebne izkušnje. Za oba – tako zgodovi-
nopisnega kot tudi izkustvenega pripovedovalca –, pa je nadvse pomemb-
na argumentacija (zgodovinopisnega) pripovedovalca v 2.7–2.9, s katero le-
gitimizira izbiro zgodovinopisja za svoje osrednje področje delovanja, ter ji
obenem zagotovi status dejavnosti, ki posamezniku prav tako omogoči, da
doseže gloria in memoria.
Tako predvsem izbira izrazov arare, navigare in aedificare v 2.7 sproži
ključno vprašanje, zakaj se je pripovedovalec v 2.7 odločil za navedbo prav
teh dejavnosti – toliko bolj zato, ker je s specifično rabo izraza silentium (v
aktivnem smislu – gl. zgoraj) v 1.1 posredno že nakazal, da je težišče njego-
ve pozornosti na dejavnostih, ki prinašajo gloria in memoria, te pa so z nje-
govega stališča in foro; to razmišljanje, ki je v 1.1 zgolj bežno nakazano, še na-
tančneje razvije, kot bomo pokazali v nadaljevanju, v 3.1–3.2. Prav zaradi in-
terpretacije pripovedovalčevega stališča glede dejavnosti, skozi katero udeja-
nja virtus, ki jo omogoča odlomek 3.1–3.2, smemo sklepati, da gre pri izra-
70 X. Mem. 1.6.8.: »Mar kdo misli, da obstaja boljši razlog za to, da ne bi bil suženj trebuhu,
spancu in nasladam ... In prav gotovo veš, da tisti, ki so mnenja, da jim nič ne gre od rok, niso
srečni, tisti pa, ki menijo, da so uspešni bodisi v poljedelstvu bodisi v plovbi bodisi v kateri
koli že dejavnosti, so zadovoljni, da jim gre dobro.«
71 »Zdi se mi, da prav zares živi tisti, ki si, osredotočen na neko opravilo, prizadeva za slavo, ki
jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti. Vendar pa v veliki množici stvari narava vsa-
komur kaže drugačno pot.«
οἱ δὲ ἡγούμενοι καλῶς προχωρεῖν ἑαυτοῖς ἢ γεωργίαν ἢ ναυκληρίαν ἢ ἄλλ᾽ ὅ τι ἂν
τυγχάνωσιν ἐργαζόμενοι ὡς εὖ πράττοντες εὐφραίνονται.70
Podobno dobi misel ne vitam silentio transeant sicuti pecora iz 1.1 svoj
odmev v trditvi eorum ego vitam mortemque iuxta aestumo, quoniam de
utraque siletur v 2.8. Vendar pa je najpomembnejša trditev pričujočega od-
lomka v 2.9:
2.9 Verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima videtur, qui
aliquo negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae famam quaerit. Sed
in magna copia rerum aliud alii natura iter ostendit.71
S to trditvijo namreč pripovedovalec trdneje poveže splošno razmišlja-
nje o virtus kot poti do gloria in memoria v 1.1–2.6 z utemeljitvijo izbire
zgodovinopisne dejavnosti v lastnem primeru; pri tem naj opozorimo na
jasno vzporednico med dikcijo odlomka 1.3 in 2.9: memoriam maximam
efficere = famam quaerere. Utemeljitev, ki torej sledi v nadaljevanju prologa,
je, kot smo delno že pokazali, dvodelna in predstavlja prostor znotraj prolo-
ga, v katerem pripovedno gledišče nekoliko zaniha oziroma se zoži, tako da
v odlomku 3.3–4.2 dejansko ne moremo govoriti o zgodovinopisnem pri-
povedovalcu, temveč o t.i. izkustvenem pripovedovalcu, ki ga od zgodovi-
nopisnega bistveno ločijo njegove osebne izkušnje. Za oba – tako zgodovi-
nopisnega kot tudi izkustvenega pripovedovalca –, pa je nadvse pomemb-
na argumentacija (zgodovinopisnega) pripovedovalca v 2.7–2.9, s katero le-
gitimizira izbiro zgodovinopisja za svoje osrednje področje delovanja, ter ji
obenem zagotovi status dejavnosti, ki posamezniku prav tako omogoči, da
doseže gloria in memoria.
Tako predvsem izbira izrazov arare, navigare in aedificare v 2.7 sproži
ključno vprašanje, zakaj se je pripovedovalec v 2.7 odločil za navedbo prav
teh dejavnosti – toliko bolj zato, ker je s specifično rabo izraza silentium (v
aktivnem smislu – gl. zgoraj) v 1.1 posredno že nakazal, da je težišče njego-
ve pozornosti na dejavnostih, ki prinašajo gloria in memoria, te pa so z nje-
govega stališča in foro; to razmišljanje, ki je v 1.1 zgolj bežno nakazano, še na-
tančneje razvije, kot bomo pokazali v nadaljevanju, v 3.1–3.2. Prav zaradi in-
terpretacije pripovedovalčevega stališča glede dejavnosti, skozi katero udeja-
nja virtus, ki jo omogoča odlomek 3.1–3.2, smemo sklepati, da gre pri izra-
70 X. Mem. 1.6.8.: »Mar kdo misli, da obstaja boljši razlog za to, da ne bi bil suženj trebuhu,
spancu in nasladam ... In prav gotovo veš, da tisti, ki so mnenja, da jim nič ne gre od rok, niso
srečni, tisti pa, ki menijo, da so uspešni bodisi v poljedelstvu bodisi v plovbi bodisi v kateri
koli že dejavnosti, so zadovoljni, da jim gre dobro.«
71 »Zdi se mi, da prav zares živi tisti, ki si, osredotočen na neko opravilo, prizadeva za slavo, ki
jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti. Vendar pa v veliki množici stvari narava vsa-
komur kaže drugačno pot.«
