Page 82 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 82
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
bonae artes so tiste, ki pomagajo človeku ustvariti in voditi ter ohranjati dr-
žavo in njen red tak, kot je; kadar pri vladajočem posamezniku namesto do-
brih lastnosti prevladajo malae artes – da postane minus bonus, oblast
preide na nosilca bonae artes, ki je optimus quisque.
V 2.7–2.9 sledi groba rekapitulacija poglavitnih misli, ki jih je pripove-
dovalec nanizal v prvem delu prologa 1.1–4.5; tu pripovedovalec delno po-
vzame svojo etično dikcijo:
2.7–2.9 Quae homines arant, navigant, aedificant, virtuti omnia parent. Sed
multi mortales, dediti ventri atque somno, indocti incultique vitam sicuti pe-
regrinantes transiere; quibus profecto contra naturam corpus voluptati, ani-
ma oneri fuit. Eorum ego vitam mortemque iuxta aestumo, quoniam de
utraque siletur. Verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima vi-
detur, qui aliquo negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae famam
quaerit. Sed in magna copia rerum aliud alii natura iter ostendit.67
V pričujočem odlomku je virtus kot idejno polje, v katerem naj bi bilo
zajeto človekovo delovanje, razširjeno, čeprav, kot bomo pokazali v nasle-
dnjem odstavku, z določenimi restrikcijami. Za pripovedovalca je to po-
membno, ker ta odlomek, čeprav na videz zaključen, zopet kaže naprej –
tokrat v 3.1 –, kar je, kot smo že pokazali, pri obdelavi ključnih vsebin v
Katilinovi zaroti pogost prijem.68 Pripovedovalec sicer povzema nekatere
svoje prejšnje trditve, vendar obenem znova nastopi tudi kot erudit. V trdi-
tvi Sed multi mortales, dediti ventri atque somno, indocti incultique vitam
sicuti peregrinantes transiere povsem jasno odzvanja trditev iz 1.1 ne vitam
silentio transeant sicuti pecora; vendar pa v tej misli lahko zasledimo tudi
jasno vsebinsko vzporednico pri Platonu:
οἱ ἄρα φρονήσεως καὶ αρετῆς ἄπειροι, εὐωχίαις καὶ τοῖς τοιούτοις ἀεὶ συνόντες ...
πλανῶνται διὰ βίου69
Podobno tudi pri Ksenofontu:
τοῦ δὲ μὴ δουλεύειν γαστρὶ μηδ᾽ ὕπνῳ καὶ λαγνείᾳ οἴει τι ἄλλο αἰτιώτερον εἶναι ...
καὶ μὴν τοῦτό γε οἶσθα, ὅτι οἱ μὲν οἰόμενοι μηδὲν εὖ πράττειν οὐκ εὐφραίνονται,
67 »Vse, česar se ljudje oprimejo – or, plovba ali gradnja –, je odvisno od kreposti. Toda mno-
gi, ki jim je mar le za jed in spanec, neuki in brez omike, tavajo skozi življenje kakor brez vsa-
kega cilja; tem telo proti naravi služi zgolj za užitke, duh pa jim je v breme. Njih življenje se
mi zdi malodane smrt, ker je zavito v molk. Zdi se mi, da prav zares živi nekdo, ki si, osredo-
točen na neko opravilo, prizadeva za slavo, ki jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti.
Vendar pa v veliki množici stvari narava vsakomur kaže drugačno pot.«
68 Tako že v prologu v 1.5–2.2.
69 Pl. Rep. 586a: »Ljudje, ki ne poznajo modrosti in kreposti, ki jim je mar le za razkošno ži-
vljenje in kar je še takega, tavajo skozi življenje ...«
bonae artes so tiste, ki pomagajo človeku ustvariti in voditi ter ohranjati dr-
žavo in njen red tak, kot je; kadar pri vladajočem posamezniku namesto do-
brih lastnosti prevladajo malae artes – da postane minus bonus, oblast
preide na nosilca bonae artes, ki je optimus quisque.
V 2.7–2.9 sledi groba rekapitulacija poglavitnih misli, ki jih je pripove-
dovalec nanizal v prvem delu prologa 1.1–4.5; tu pripovedovalec delno po-
vzame svojo etično dikcijo:
2.7–2.9 Quae homines arant, navigant, aedificant, virtuti omnia parent. Sed
multi mortales, dediti ventri atque somno, indocti incultique vitam sicuti pe-
regrinantes transiere; quibus profecto contra naturam corpus voluptati, ani-
ma oneri fuit. Eorum ego vitam mortemque iuxta aestumo, quoniam de
utraque siletur. Verum enim vero is demum mihi vivere atque frui anima vi-
detur, qui aliquo negotio intentus praeclari facinoris aut artis bonae famam
quaerit. Sed in magna copia rerum aliud alii natura iter ostendit.67
V pričujočem odlomku je virtus kot idejno polje, v katerem naj bi bilo
zajeto človekovo delovanje, razširjeno, čeprav, kot bomo pokazali v nasle-
dnjem odstavku, z določenimi restrikcijami. Za pripovedovalca je to po-
membno, ker ta odlomek, čeprav na videz zaključen, zopet kaže naprej –
tokrat v 3.1 –, kar je, kot smo že pokazali, pri obdelavi ključnih vsebin v
Katilinovi zaroti pogost prijem.68 Pripovedovalec sicer povzema nekatere
svoje prejšnje trditve, vendar obenem znova nastopi tudi kot erudit. V trdi-
tvi Sed multi mortales, dediti ventri atque somno, indocti incultique vitam
sicuti peregrinantes transiere povsem jasno odzvanja trditev iz 1.1 ne vitam
silentio transeant sicuti pecora; vendar pa v tej misli lahko zasledimo tudi
jasno vsebinsko vzporednico pri Platonu:
οἱ ἄρα φρονήσεως καὶ αρετῆς ἄπειροι, εὐωχίαις καὶ τοῖς τοιούτοις ἀεὶ συνόντες ...
πλανῶνται διὰ βίου69
Podobno tudi pri Ksenofontu:
τοῦ δὲ μὴ δουλεύειν γαστρὶ μηδ᾽ ὕπνῳ καὶ λαγνείᾳ οἴει τι ἄλλο αἰτιώτερον εἶναι ...
καὶ μὴν τοῦτό γε οἶσθα, ὅτι οἱ μὲν οἰόμενοι μηδὲν εὖ πράττειν οὐκ εὐφραίνονται,
67 »Vse, česar se ljudje oprimejo – or, plovba ali gradnja –, je odvisno od kreposti. Toda mno-
gi, ki jim je mar le za jed in spanec, neuki in brez omike, tavajo skozi življenje kakor brez vsa-
kega cilja; tem telo proti naravi služi zgolj za užitke, duh pa jim je v breme. Njih življenje se
mi zdi malodane smrt, ker je zavito v molk. Zdi se mi, da prav zares živi nekdo, ki si, osredo-
točen na neko opravilo, prizadeva za slavo, ki jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti.
Vendar pa v veliki množici stvari narava vsakomur kaže drugačno pot.«
68 Tako že v prologu v 1.5–2.2.
69 Pl. Rep. 586a: »Ljudje, ki ne poznajo modrosti in kreposti, ki jim je mar le za razkošno ži-
vljenje in kar je še takega, tavajo skozi življenje ...«
