Page 81 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 81
De Catilinae coniuratione
meznika kaže njegovem v delovanju. Bonae artes so labor, aequitas, njihovo
nasprotje, malae artes,62 pa so desidia, lubido, superbia.
V izrazito moralnem smislu smemo torej na tem mestu torej razumeti
tudi pripovedovalčevo prepoznavanje tistih, ki jih v skladu z njihovo mo-
ralno kapaciteto v 2.6 imenuje boni (homines) oz. optimus quisque. Izraz
boni sicer pripovedovalec uporabi še dvakrat,63 vendar – podobno kot v pri-
meru optimus quisque64 –, v smislu njihovega političnega stanu oz. njihovih
političnih zaslug, ne pa moralne podobe. V nekoliko nejasni dikciji, v ka-
teri na prvi pogled še ni ravno jasno, kam pripovedovalec meri – na moral-
no ali stanovsko identiteto posameznika –, se pripovedovalec s poseganjem
v dobro znano materijo, zlasti Platonovo razmišljanje o modelih ustavne
ureditve,65 znova izkaže kot intelektualna avtoriteta, vendar z lastnim, iz-
razito moralno orientiranim pogledom na odnos posameznika kot etične-
ga bitja do države. Nujnost sprememb v državni ureditvi, kot jo lahko sle-
dimo pri Platonu, je tu revidirana v že navedeni misli nam imperium faci-
le eis artibus retinetur quibus initio partum est (2.4); namesto o nujni spre-
menljivosti državne ureditve torej pripovedovalec razmišlja o njeni konti-
nuiteti, ki jo utemeljuje v virtus (animi) oziroma v njeni praktični manife-
staciji – torej bonae artes. Podoben moment najdemo pri Ciceronu:
Sic enim decerno, sic sentio, sic adfirmo, nullam omnium rerum publicarum aut
constitutione aut discriptione aut disciplina conferendam esse cum ea, quam pa-
tres nostri nobis acceptam iam inde a maioribus reliquerunt.66
Etično orientirana argumentacija prvega dela prologa 1.1–4.5 je z opre-
delitvijo, kaj pravzaprav za pripovedovalca pomeni virtus in kako se v posa-
meznikovem delovanju kaže, zaokrožena;
virtus človeka povzdiguje nad druga bitja, ta pa se kaže v njegovi kapaciteti, da
namesto telesnih izkoristi svoje duhovne zmožnosti, tj. ingenium. Glavni pred-
met človekovih prizadevanj sta nasprotji negativne vrednote silentium, namreč
gloria in memoria.
virtus animi je glavna vrednota v izrednem stanju – tako kažejo historični
primeri –, vendar je mir tisto kritično polje, na katerem je glavni preizkus po-
sameznikovega delovanja
62 Besedno zvezo bona ars sicer pripovedovalec prvič uporabi 2.9, malae artes pa v 3.4.
63 19.2 in 48.4.
64 34.2
65 Pl. Rep. 544d–e.
66 Cic. Rep. 1.70: »Mislim, čutim in vztrajam, da se prav nobena država ne more meriti s to, ki
so nam jo kot dediščino svojih prednikov zapustili naši očetje – ne po ustavi ne po obliki ne
po ureditvi ...
meznika kaže njegovem v delovanju. Bonae artes so labor, aequitas, njihovo
nasprotje, malae artes,62 pa so desidia, lubido, superbia.
V izrazito moralnem smislu smemo torej na tem mestu torej razumeti
tudi pripovedovalčevo prepoznavanje tistih, ki jih v skladu z njihovo mo-
ralno kapaciteto v 2.6 imenuje boni (homines) oz. optimus quisque. Izraz
boni sicer pripovedovalec uporabi še dvakrat,63 vendar – podobno kot v pri-
meru optimus quisque64 –, v smislu njihovega političnega stanu oz. njihovih
političnih zaslug, ne pa moralne podobe. V nekoliko nejasni dikciji, v ka-
teri na prvi pogled še ni ravno jasno, kam pripovedovalec meri – na moral-
no ali stanovsko identiteto posameznika –, se pripovedovalec s poseganjem
v dobro znano materijo, zlasti Platonovo razmišljanje o modelih ustavne
ureditve,65 znova izkaže kot intelektualna avtoriteta, vendar z lastnim, iz-
razito moralno orientiranim pogledom na odnos posameznika kot etične-
ga bitja do države. Nujnost sprememb v državni ureditvi, kot jo lahko sle-
dimo pri Platonu, je tu revidirana v že navedeni misli nam imperium faci-
le eis artibus retinetur quibus initio partum est (2.4); namesto o nujni spre-
menljivosti državne ureditve torej pripovedovalec razmišlja o njeni konti-
nuiteti, ki jo utemeljuje v virtus (animi) oziroma v njeni praktični manife-
staciji – torej bonae artes. Podoben moment najdemo pri Ciceronu:
Sic enim decerno, sic sentio, sic adfirmo, nullam omnium rerum publicarum aut
constitutione aut discriptione aut disciplina conferendam esse cum ea, quam pa-
tres nostri nobis acceptam iam inde a maioribus reliquerunt.66
Etično orientirana argumentacija prvega dela prologa 1.1–4.5 je z opre-
delitvijo, kaj pravzaprav za pripovedovalca pomeni virtus in kako se v posa-
meznikovem delovanju kaže, zaokrožena;
virtus človeka povzdiguje nad druga bitja, ta pa se kaže v njegovi kapaciteti, da
namesto telesnih izkoristi svoje duhovne zmožnosti, tj. ingenium. Glavni pred-
met človekovih prizadevanj sta nasprotji negativne vrednote silentium, namreč
gloria in memoria.
virtus animi je glavna vrednota v izrednem stanju – tako kažejo historični
primeri –, vendar je mir tisto kritično polje, na katerem je glavni preizkus po-
sameznikovega delovanja
62 Besedno zvezo bona ars sicer pripovedovalec prvič uporabi 2.9, malae artes pa v 3.4.
63 19.2 in 48.4.
64 34.2
65 Pl. Rep. 544d–e.
66 Cic. Rep. 1.70: »Mislim, čutim in vztrajam, da se prav nobena država ne more meriti s to, ki
so nam jo kot dediščino svojih prednikov zapustili naši očetje – ne po ustavi ne po obliki ne
po ureditvi ...
