Page 80 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 80
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
V 2.4 – nam imperium facile eis artibus retinetur quibus initio partum
est –, se pripovedovalec vrne k stvarni, indikativni dikciji, s katero se obe-
nem vrne k aksiomatičnemu postavljanju splošno sprejemljivih, če že ne
splošno znanih resnic:
Plb. 10,36,5: κάλλιστα φυλάττουσι τὰς ὑπεροχὰς οἱ κάλλιστα διαμείναντες ἐπὶ
τῶν αὐτῶν προαιρέσεων, αἷς ἐξ ἀρχῆς ἐκτήσαντο τὰς δυναστείας59
Bolj kot sam argument o oblikovanju in vodenju države, ki bi ga pripo-
vedovalec lahko brez velike škode na tem mestu tudi opustil, saj ni v popol-
nem sozvočju s trditvijo iz prejšnje povedi, je zlasti za nadaljevanje pomem-
ben izraz artes, ki ga pripovedovalec na tem mestu uvede v pripoved in ga
nato večkrat v nadaljevanju pripovedi uporabi v istem smislu, tudi v bese-
dni zvezi bonae artes (bona ars) ali njenem nasprotju malae artes;60 ozna-
čuje namreč delovanje v skladu z virtus (oz. delovanje proti njej, kadar je v
rabi besedna zveza malae artes), ki je vsebinsko vsakokrat opredeljeno šele
v nadaljevanju pripovedi.
Z avtoritativnim naštevanjem aksiomatičnih resnic etične vsebine pri-
povedovalec zaključi izgradnjo svojega profila moralne avtoritete:
2.5–6 Verum ubi pro labore desidia, pro continentia et aequitate lubido atque
superbia invasere, fortuna simul cum moribus inmutatur. Ita imperium sem-
per ad optumum quemque a minus bono transfertur.61
Virtus, na kateri pripovedovalec med drugim utemeljuje svojo figuro, je
vse do tega trenutka bolj ali manj neoprijemljiva; pripovedovalec to katego-
rijo z njenimi antitetičnimi nasprotji definira v smislu tega, kar virtus ni, ne
pove pa, kaj virtus dejansko je. Vendar pa je treba še enkrat posebej pouda-
riti, da je to obenem pripovedovalčev namen; za figuro pripovedovalca kot
moralne avtoritete je pomembno, da bralec o tem vprašanju ve manj kot
pripovedovalec, saj je, kot bomo vsakokrat pokazali v nadaljevanju, eden
od bistvenih vzvodov pripovedovalca, da bralca nenehno opominja na prav
to kakovost in jo vsebinsko vsakič po potrebi definira oziroma redefinira.
V odlomku 2.5 je natančneje razvita misel iz 2.3; pripovedovalec nani-
zana nekatere bonae artes, ki jih v 2.3 omenja kot virtutes animi in s kate-
rimi pravzaprav prvič definira, kako se virtus kot moralna kapaciteta posa-
59 »Najlaže obdržijo vladajoči položaj tisti, ki se najbolj dosledno držijo prav teh načel, s kate-
rimi so si na samem začetku oblast pridobili.«
60 Tako v 2.9, 3.4, 5.7, 9.3, 10.4.
61 »Ko pa se prizadevnost umakne lenobi, skromnost in pravičnost pa pohlepu in ošabnosti,
se skupaj z značajem sprevrže tudi sreča. Tako gre oblast iz rok manj vrednega posameznika
v roke najboljšega.«
V 2.4 – nam imperium facile eis artibus retinetur quibus initio partum
est –, se pripovedovalec vrne k stvarni, indikativni dikciji, s katero se obe-
nem vrne k aksiomatičnemu postavljanju splošno sprejemljivih, če že ne
splošno znanih resnic:
Plb. 10,36,5: κάλλιστα φυλάττουσι τὰς ὑπεροχὰς οἱ κάλλιστα διαμείναντες ἐπὶ
τῶν αὐτῶν προαιρέσεων, αἷς ἐξ ἀρχῆς ἐκτήσαντο τὰς δυναστείας59
Bolj kot sam argument o oblikovanju in vodenju države, ki bi ga pripo-
vedovalec lahko brez velike škode na tem mestu tudi opustil, saj ni v popol-
nem sozvočju s trditvijo iz prejšnje povedi, je zlasti za nadaljevanje pomem-
ben izraz artes, ki ga pripovedovalec na tem mestu uvede v pripoved in ga
nato večkrat v nadaljevanju pripovedi uporabi v istem smislu, tudi v bese-
dni zvezi bonae artes (bona ars) ali njenem nasprotju malae artes;60 ozna-
čuje namreč delovanje v skladu z virtus (oz. delovanje proti njej, kadar je v
rabi besedna zveza malae artes), ki je vsebinsko vsakokrat opredeljeno šele
v nadaljevanju pripovedi.
Z avtoritativnim naštevanjem aksiomatičnih resnic etične vsebine pri-
povedovalec zaključi izgradnjo svojega profila moralne avtoritete:
2.5–6 Verum ubi pro labore desidia, pro continentia et aequitate lubido atque
superbia invasere, fortuna simul cum moribus inmutatur. Ita imperium sem-
per ad optumum quemque a minus bono transfertur.61
Virtus, na kateri pripovedovalec med drugim utemeljuje svojo figuro, je
vse do tega trenutka bolj ali manj neoprijemljiva; pripovedovalec to katego-
rijo z njenimi antitetičnimi nasprotji definira v smislu tega, kar virtus ni, ne
pove pa, kaj virtus dejansko je. Vendar pa je treba še enkrat posebej pouda-
riti, da je to obenem pripovedovalčev namen; za figuro pripovedovalca kot
moralne avtoritete je pomembno, da bralec o tem vprašanju ve manj kot
pripovedovalec, saj je, kot bomo vsakokrat pokazali v nadaljevanju, eden
od bistvenih vzvodov pripovedovalca, da bralca nenehno opominja na prav
to kakovost in jo vsebinsko vsakič po potrebi definira oziroma redefinira.
V odlomku 2.5 je natančneje razvita misel iz 2.3; pripovedovalec nani-
zana nekatere bonae artes, ki jih v 2.3 omenja kot virtutes animi in s kate-
rimi pravzaprav prvič definira, kako se virtus kot moralna kapaciteta posa-
59 »Najlaže obdržijo vladajoči položaj tisti, ki se najbolj dosledno držijo prav teh načel, s kate-
rimi so si na samem začetku oblast pridobili.«
60 Tako v 2.9, 3.4, 5.7, 9.3, 10.4.
61 »Ko pa se prizadevnost umakne lenobi, skromnost in pravičnost pa pohlepu in ošabnosti,
se skupaj z značajem sprevrže tudi sreča. Tako gre oblast iz rok manj vrednega posameznika
v roke najboljšega.«
