Page 79 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 79
De Catilinae coniuratione
va ocena stanja, ki pa jo, kot bomo pokazali v nadaljevanju, vendar vsilju-
je tudi bralcu:
– si regum atque imperatorum animi virtus in pace … valeret (sed non
valet),
– aequabilius … sese res humanae haberent neque … misceri omnia cerne-
res (quod nihil ita est)
Historična dikcija je nujno indikativna – razen seveda na mestih, kjer
drugače zahteva sintaktična struktura; konjunktivna glagolska oblika v
prostem stavku namesto indikativa, kakor denimo v primeru glagolske
oblike cerneres v 61.1,54 ki jo omenjamo v nadaljevanju, ali (irealna) kon-
dicionalna perioda nujno predstavlja spekulacijo oziroma pričakovanje
govorečega,55 v pričujočem primeru pripovedovalca.56
Odsotnost prevladujoče historične dikcije prologa je zaključena z gla-
golsko obliko cerneres. Izbira druge osebe ednine v negovornih partijah je
redka,57 pripovedovalec pa z njo tokrat bralca nagovarja povsem drugače kot
doslej, in sicer ne več posredno, kakor je to storil v primeru rabe besedne
zveze omnes homines (1.1) ali mortalis (1.5), temveč kot konkretnega posa-
meznika. V tem lahko prepoznamo dramatično spremembo v pripovedo-
valčevem diskurzu: namesto da bi bralca usmerjal in avtoritativno oblikoval
svoje razmerje do njega – bodisi s splošnimi etičnimi resnicami bodisi s hi-
storično utemeljenimi primeri – išče konsenz z bralcem, ki razmere mutari
ac misceri omnia doživlja kot zasebnik. Dikcija pripovedovalca je zato tu na-
tančna: o vojni in miru odločajo kralji (reges) in generali (imperatores), kate-
rih virtus animi je na preizkušnji v obeh primerih, a zlasti v miru je naloga
težja,58 ker jih pri tem – tako kažejo primerljivi primeri iz zgodovine – vodi
lubido dominandi (2.2). Takšno ravnanje oziroma stanje vpliva na res hu-
manae – na vso človekovo stvarnost, v kateri je razen kraljev in generalov –
pripovedovalec se tu v prvem primeru obrača nazaj k historičnemu primeru
prej omenjenega Kira, v drugem pa namiguje na sodobne razmere v Rimu –,
udeležen tudi posameznik kot naslovljenec glagolske oblike cerneres.
54 Tam kot potencialni konjunktiv.
55 V primeru realnih kondicionalnih period, v katerih se pojavlja indikativ, je situacija seveda
drugačna, ker se dikcija približa časovni rabi iterativnega veznika ubi.
56 O tem gl. natančneje pogl. »Naratološka izhodišča«, v podpoglavju »Pripovedni glas: kdo
pripoveduje?«.
57 Obliko cerneres najdemo tudi v 61.1: Sed confecto proelio tum vero cerneres, quanta auda-
cia quantaque animi vis fuisset in exercitu Catilinae. To sta edina dva primera, ko se ta glagol
pojavi v Katilinovi zaroti (enkrat samkrat se pojavi v Jugurtinski vojni v pasivni infinitivni
obliki cerni) – v obeh primerih v konjunktivu imperfekta.
58 Tudi tu je ideja miru, ki je lahko poguben za vladajoči sloj, v istem času dobro znana; prim.
Catull. C 51.15–16: otium et reges prius et beatas/perdidit urbes.
va ocena stanja, ki pa jo, kot bomo pokazali v nadaljevanju, vendar vsilju-
je tudi bralcu:
– si regum atque imperatorum animi virtus in pace … valeret (sed non
valet),
– aequabilius … sese res humanae haberent neque … misceri omnia cerne-
res (quod nihil ita est)
Historična dikcija je nujno indikativna – razen seveda na mestih, kjer
drugače zahteva sintaktična struktura; konjunktivna glagolska oblika v
prostem stavku namesto indikativa, kakor denimo v primeru glagolske
oblike cerneres v 61.1,54 ki jo omenjamo v nadaljevanju, ali (irealna) kon-
dicionalna perioda nujno predstavlja spekulacijo oziroma pričakovanje
govorečega,55 v pričujočem primeru pripovedovalca.56
Odsotnost prevladujoče historične dikcije prologa je zaključena z gla-
golsko obliko cerneres. Izbira druge osebe ednine v negovornih partijah je
redka,57 pripovedovalec pa z njo tokrat bralca nagovarja povsem drugače kot
doslej, in sicer ne več posredno, kakor je to storil v primeru rabe besedne
zveze omnes homines (1.1) ali mortalis (1.5), temveč kot konkretnega posa-
meznika. V tem lahko prepoznamo dramatično spremembo v pripovedo-
valčevem diskurzu: namesto da bi bralca usmerjal in avtoritativno oblikoval
svoje razmerje do njega – bodisi s splošnimi etičnimi resnicami bodisi s hi-
storično utemeljenimi primeri – išče konsenz z bralcem, ki razmere mutari
ac misceri omnia doživlja kot zasebnik. Dikcija pripovedovalca je zato tu na-
tančna: o vojni in miru odločajo kralji (reges) in generali (imperatores), kate-
rih virtus animi je na preizkušnji v obeh primerih, a zlasti v miru je naloga
težja,58 ker jih pri tem – tako kažejo primerljivi primeri iz zgodovine – vodi
lubido dominandi (2.2). Takšno ravnanje oziroma stanje vpliva na res hu-
manae – na vso človekovo stvarnost, v kateri je razen kraljev in generalov –
pripovedovalec se tu v prvem primeru obrača nazaj k historičnemu primeru
prej omenjenega Kira, v drugem pa namiguje na sodobne razmere v Rimu –,
udeležen tudi posameznik kot naslovljenec glagolske oblike cerneres.
54 Tam kot potencialni konjunktiv.
55 V primeru realnih kondicionalnih period, v katerih se pojavlja indikativ, je situacija seveda
drugačna, ker se dikcija približa časovni rabi iterativnega veznika ubi.
56 O tem gl. natančneje pogl. »Naratološka izhodišča«, v podpoglavju »Pripovedni glas: kdo
pripoveduje?«.
57 Obliko cerneres najdemo tudi v 61.1: Sed confecto proelio tum vero cerneres, quanta auda-
cia quantaque animi vis fuisset in exercitu Catilinae. To sta edina dva primera, ko se ta glagol
pojavi v Katilinovi zaroti (enkrat samkrat se pojavi v Jugurtinski vojni v pasivni infinitivni
obliki cerni) – v obeh primerih v konjunktivu imperfekta.
58 Tudi tu je ideja miru, ki je lahko poguben za vladajoči sloj, v istem času dobro znana; prim.
Catull. C 51.15–16: otium et reges prius et beatas/perdidit urbes.
