Page 78 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 78
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
sovnega odvisnika in glavnega stavka, vendar je odvisnik kar trikrat daljši
od glavnega stavka in vsebuje tri paralelizme:
Postea vero quam in Asia Cyrus, in Graecia Lacedaemonii et Athenien-
ses coepere
a) urbis atque nationes subigere,
b) lubidinem dominandi causam belli habere,
c) maxumam gloriam in maxumo imperio putare,
tum demum periculo atque negotiis compertum est in bello plurumum in-
genium posse.
Na ta način je koncept ingenium ob koncu 2.2 podobno izpostavljen
kot virtus ob koncu 1.4: in bello plurumum ingenium posse = virtus … ae-
ternaque habetur. Historični primeri, ki jih pripovedovalec navaja kot pa-
radigme imperija, ki lahko doživi velik uspeh in nato propade, služijo kot
argument za ilustracijo trditve tum demum … compertum est in bello pluru-
mum ingenium posse, s čimer je zaključen prvi del antiteze bellum (res mili-
taris) ≠ pax; z njimi pripovedovalec predvsem namenoma sega v historično
snov, ki je bralcu dobe dobro znana.51
V 2.3–2.5 pripovedovalec odpre drugi del antiteze bellum – pax, pri ka-
teri pa v nasprotju s prvim delom očitno izostane podpora pripovedoval-
čeve argumentacije o razmerju med ingenium in pax s historično podlago;
dikcija pripovedovalca se od konkretnejše, historično podprte argumenta-
cije znova obrne k abstraktnejši, ki pa jo vendar zaključi s povsem konkre-
tno mislijo:
2.3–4 Quod si regum atque imperatorum animi virtus in pace ita ut in bello vale-
ret, aequabilius atque constantius sese res humanae haberent neque aliud alio fer-
ri neque mutari ac misceri omnia cerneres. Nam imperium facile iis artibus reti-
netur, quibus initio partum est.52
Tu nikakor ne moremo mimo dejstva, da v 2.3 pripovedovalec s svojo
argumentacijo nastopa v obliki irealne kondicionalne periode, kar je po-
polnem nasprotju s preostalim delom prologa:53 pripovedovalec se tu pov-
sem odpove stvarni, aksiomatični dikciji splošnih etičnih in historičnih re-
snic, ki jih sicer predlaga bralcu z absolutno gotovostjo moralne in intelek-
tualne avtoritete, in se obrne k spekulaciji, iz katere je razvidna tudi njego-
51 Cic. Brut. 112: at Cyri vitam et disciplinam legunt, praeclaram illam quidem …
52 »Če bi namreč duševne zmožnosti kraljev in vojskovodij v mirnem času veljale toliko kot v
vojni, bi bile stvari med ljudmi pravičneje urejene in bolj stanovitne in bi ne bil priča vsepri-
sotnemu prevratu, spremembam in neredu. Kajti oblast je moč zlahka zadržati s tistimi ka-
kovostmi, s katerimi je bila pridobljena.«
53 Veznik si se z irealnim konjunktivom v Katilinovi zaroti pojavi 17-krat (osemkrat v odvisni-
ku s konj. imperfekta in devetkrat s konjunktivom pluskvamperfekta).
sovnega odvisnika in glavnega stavka, vendar je odvisnik kar trikrat daljši
od glavnega stavka in vsebuje tri paralelizme:
Postea vero quam in Asia Cyrus, in Graecia Lacedaemonii et Athenien-
ses coepere
a) urbis atque nationes subigere,
b) lubidinem dominandi causam belli habere,
c) maxumam gloriam in maxumo imperio putare,
tum demum periculo atque negotiis compertum est in bello plurumum in-
genium posse.
Na ta način je koncept ingenium ob koncu 2.2 podobno izpostavljen
kot virtus ob koncu 1.4: in bello plurumum ingenium posse = virtus … ae-
ternaque habetur. Historični primeri, ki jih pripovedovalec navaja kot pa-
radigme imperija, ki lahko doživi velik uspeh in nato propade, služijo kot
argument za ilustracijo trditve tum demum … compertum est in bello pluru-
mum ingenium posse, s čimer je zaključen prvi del antiteze bellum (res mili-
taris) ≠ pax; z njimi pripovedovalec predvsem namenoma sega v historično
snov, ki je bralcu dobe dobro znana.51
V 2.3–2.5 pripovedovalec odpre drugi del antiteze bellum – pax, pri ka-
teri pa v nasprotju s prvim delom očitno izostane podpora pripovedoval-
čeve argumentacije o razmerju med ingenium in pax s historično podlago;
dikcija pripovedovalca se od konkretnejše, historično podprte argumenta-
cije znova obrne k abstraktnejši, ki pa jo vendar zaključi s povsem konkre-
tno mislijo:
2.3–4 Quod si regum atque imperatorum animi virtus in pace ita ut in bello vale-
ret, aequabilius atque constantius sese res humanae haberent neque aliud alio fer-
ri neque mutari ac misceri omnia cerneres. Nam imperium facile iis artibus reti-
netur, quibus initio partum est.52
Tu nikakor ne moremo mimo dejstva, da v 2.3 pripovedovalec s svojo
argumentacijo nastopa v obliki irealne kondicionalne periode, kar je po-
polnem nasprotju s preostalim delom prologa:53 pripovedovalec se tu pov-
sem odpove stvarni, aksiomatični dikciji splošnih etičnih in historičnih re-
snic, ki jih sicer predlaga bralcu z absolutno gotovostjo moralne in intelek-
tualne avtoritete, in se obrne k spekulaciji, iz katere je razvidna tudi njego-
51 Cic. Brut. 112: at Cyri vitam et disciplinam legunt, praeclaram illam quidem …
52 »Če bi namreč duševne zmožnosti kraljev in vojskovodij v mirnem času veljale toliko kot v
vojni, bi bile stvari med ljudmi pravičneje urejene in bolj stanovitne in bi ne bil priča vsepri-
sotnemu prevratu, spremembam in neredu. Kajti oblast je moč zlahka zadržati s tistimi ka-
kovostmi, s katerimi je bila pridobljena.«
53 Veznik si se z irealnim konjunktivom v Katilinovi zaroti pojavi 17-krat (osemkrat v odvisni-
ku s konj. imperfekta in devetkrat s konjunktivom pluskvamperfekta).
