Page 77 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 77
De Catilinae coniuratione
Nujno moramo opozoriti na parentezo s pojasnjevalno vlogo v 2.1, ki
jo uvaja veznik nam – podoben primer je v Katilinovi zaroti najti le še en-
krat, in sicer v 47.7;50 poleg tega, da se pripovedovalec tu izogne rabi kom-
pleksnejše podredne strukture, lahko v takšnem načinu izražanja sledimo
miselni dostavek, ki v zgodovinopisni pripovedi v osrednjem pripovednem
korpusu (ne pa tudi v prologu) predstavlja časovni vrivek, ki bralca začasno
iztrga iz časovnega konteksta pripovedi.
Obenem v podčrtanem odlomku zasledimo precej obsežno sekvenco
notranjega žariščenja:
Cyrus, /.../ Lacedaemonii et Athenienses /.../, lubidinem dominandi causam belli ha-
bere, maxumam gloriam in maxumo imperio putare
Žariščevalci – Kir, Lakedajmonci in Atenci –, so drugostopenjski žari-
ščevalci, torej obenem ostajajo ožariščenci prvostopenjskega žariščevalca,
tj. zgodovinopisnega pripovedovalca. Notranje žarišče označujeta dve de-
javnosti žariščenja, tj. habere (ožariščenec lubidinem dominandi) in puta-
re (ožariščenec maximam gloriam).
Tako kot v vseh nadaljnjih primerih notranjega žarišča v prologu 1.1–
4.5 in razširjenem prologu 6–12 gre tudi tu za primer prevzetega žarišča,
pri katerem se pripovedovalec oklepa mnenja njegovega subjekta, kar nuj-
no zabriše mejo med mnenjem pripovedovalca in subjekta, ki misli torej
med notranjim žariščem subjekta in – v tem primeru –, eksternim gledi-
ščem pripovedovalca.
Nasprotje vis corporis – virtus animi, ki v 1.5 nadaljuje témo iz 1.1–1.4
in jo aplicira na res militaris; ta pa je v 2.1–2.2 razširjena na nasprotje bel-
lum – pax. V obeh primerih je ključnega pomena seveda virtus, tokrat za-
stopana v antitetičnem nasprotju ingenium – corpus: igitur initio reges /.../
divorsi pars ingenium, alii corpus exercebant. Virtus – ingenium je postulat
za uspeh tako v vojni kot v miru, tako pri prvem kot pri drugem pa je osred-
nji predmet prizadevanj imperium, kar jasno nakazuje trditev v 2.5: nam
imperium facile eis artibus retinetur quibus partum est.
S historično argumentacijo v 2.2 se, kot že rečeno, zgodovinopisni pri-
povedovalec prvič jasneje predstavi kot intelektualna avtoriteta in odpre
nekaj trditev, ki jih, kakor bomo opozorili v nadaljevanju, obširneje razde-
la v poglavjih 6–12; vendar pa moramo na tem mestu najprej opozoriti na
skrbno oblikovano zgradbo povedi v 2.2, katere učinki pomembno vpliva-
jo na razmerje med pripovedovalcem in bralcem; sestavljena je zgolj iz ča-
50 Sicer pa brez veznika še v 30.4; v Jugurtinski vojni se, kakor bomo opozorili v nadaljevanju,
parentetičen način izražanja z veznikom nam pojavi trikrat.
Nujno moramo opozoriti na parentezo s pojasnjevalno vlogo v 2.1, ki
jo uvaja veznik nam – podoben primer je v Katilinovi zaroti najti le še en-
krat, in sicer v 47.7;50 poleg tega, da se pripovedovalec tu izogne rabi kom-
pleksnejše podredne strukture, lahko v takšnem načinu izražanja sledimo
miselni dostavek, ki v zgodovinopisni pripovedi v osrednjem pripovednem
korpusu (ne pa tudi v prologu) predstavlja časovni vrivek, ki bralca začasno
iztrga iz časovnega konteksta pripovedi.
Obenem v podčrtanem odlomku zasledimo precej obsežno sekvenco
notranjega žariščenja:
Cyrus, /.../ Lacedaemonii et Athenienses /.../, lubidinem dominandi causam belli ha-
bere, maxumam gloriam in maxumo imperio putare
Žariščevalci – Kir, Lakedajmonci in Atenci –, so drugostopenjski žari-
ščevalci, torej obenem ostajajo ožariščenci prvostopenjskega žariščevalca,
tj. zgodovinopisnega pripovedovalca. Notranje žarišče označujeta dve de-
javnosti žariščenja, tj. habere (ožariščenec lubidinem dominandi) in puta-
re (ožariščenec maximam gloriam).
Tako kot v vseh nadaljnjih primerih notranjega žarišča v prologu 1.1–
4.5 in razširjenem prologu 6–12 gre tudi tu za primer prevzetega žarišča,
pri katerem se pripovedovalec oklepa mnenja njegovega subjekta, kar nuj-
no zabriše mejo med mnenjem pripovedovalca in subjekta, ki misli torej
med notranjim žariščem subjekta in – v tem primeru –, eksternim gledi-
ščem pripovedovalca.
Nasprotje vis corporis – virtus animi, ki v 1.5 nadaljuje témo iz 1.1–1.4
in jo aplicira na res militaris; ta pa je v 2.1–2.2 razširjena na nasprotje bel-
lum – pax. V obeh primerih je ključnega pomena seveda virtus, tokrat za-
stopana v antitetičnem nasprotju ingenium – corpus: igitur initio reges /.../
divorsi pars ingenium, alii corpus exercebant. Virtus – ingenium je postulat
za uspeh tako v vojni kot v miru, tako pri prvem kot pri drugem pa je osred-
nji predmet prizadevanj imperium, kar jasno nakazuje trditev v 2.5: nam
imperium facile eis artibus retinetur quibus partum est.
S historično argumentacijo v 2.2 se, kot že rečeno, zgodovinopisni pri-
povedovalec prvič jasneje predstavi kot intelektualna avtoriteta in odpre
nekaj trditev, ki jih, kakor bomo opozorili v nadaljevanju, obširneje razde-
la v poglavjih 6–12; vendar pa moramo na tem mestu najprej opozoriti na
skrbno oblikovano zgradbo povedi v 2.2, katere učinki pomembno vpliva-
jo na razmerje med pripovedovalcem in bralcem; sestavljena je zgolj iz ča-
50 Sicer pa brez veznika še v 30.4; v Jugurtinski vojni se, kakor bomo opozorili v nadaljevanju,
parentetičen način izražanja z veznikom nam pojavi trikrat.
